Članek
Obraz
Objavljeno Dec 07, 2014

Obraz se je zbudil v jutro čemeren. mrščil je obrvi in streljal okoli sebe s pogledi. Tisti znani pekoči občutek v ustih je bilo razbrati v stisnjenih ustnicah. Tisto jedko , včasih skoraj bolečo, grenko težo, ki stiska grlo in glasilke. Težo, ki jo povzroči težava, ki jo obraz ne zna spustiti na plano. Besede, ki jih ne zna izkričati in psovke, ki ostajajo skrite za to zakrčeno fasado. In včasih tako dolgo stiska obraz svoja usta in grize problem, da na ličnicah  stalno poskakuje tista izboklina, ki je ne moremo spregledati, tako dolgo ga valja po ustih, da že pozabi , kaj je v resnici težava. Kje pa! Že zdavnaj je zbledela in se na pol pozabljena umaknila v ozadje. Ostala je le zamera, od daleč priklicane slutnje in s predsodki pomešane zmedene misli samopomilovanja. Ostalo je le grizenje ličnic in srepo bolščanje v druge, prijazne in mile obraze.

Ko je skočil na ulico in začel svoj  dan, zgoden in dolg, siten in beden, je srečal druge obraze. Z njih ni razbral, kaj imajo za sabo. Streljali so svoje poglede in hiteli za nosom, ki jim je pripadal. Nekateri so švigali z očmi, kot da so dneva veseli in  da jim je hitrica, ki jo lovijo v veselje . Drugi so hiteli preko cest in po tratoarjih , kot bi obupavali nad tem tempom, kot bi že zamudili svoje cilje in bi samo še upali, da bodo vsaj nekaj še ulovili za rep. Kot bi upali, da zamude ne bodo imele posledic. Da ne bo nek drug obraz , besen in vzvišen kričal zaradi tega na njih. Od blizu , da bi čutil, kako smrdi sapa iz kričečega gobca.

In pribrzel je med vzvišene soobraze!  V enako slabem stanju , kot se je odpravil na pot. Z njimi je trčil takoj za vrati. Bili so tam očitno dovolj pred njimi, da so si nadeli svoje službene oblike. Visoko so dvignili svoje obrvi in pomembnost so obesili na svoja nagubana čela. Bili so po svoje trpeči ti obrazi. V nenaravne položaje so napenjali mišice. Druge izglede so morali kazati, kot bi po naravi pripadali lastnikom izza njih. A kaj drugega niso znali in si niso upali privoščiti. Morali so napeti vse sile in igrati naporno vlogo. Naporno zase in za vse utrujene in ponižne okoli njih. Spraševal se je naš obraz , ali se znajo zvečer v zavetju svojih zidov spremeniti nazaj sami vase, ali znajo sprostiti ta krč in se razlesti nazaj .

Ali znajo popustiti svoje boleče kite in se odpočiti za jutrišnji dan?

Kot obraz starke, ki kleklja ob oknu in zastane za trenutek . Dogodek na ulici, prepir dveh sitnih obrazov starih sosed zmoti rutino in prsti obstanejo v položaju, ki le možgani v ozadju rutinsko in nezavedno vedo, kako je nastal in kam se mora spet premakniti. In obraz špega med zavesami in pozabi na sebe. Potopi se v dogajanje, mišice popustijo in upadejo. Ne slišijo in ne vidijo tistega kar gledajo, le utrujeno gledajo dogodek, ki je tak kot je bil včeraj in ki ne bo prihodnjič kaj prida drugačen.

In bogve kaj zmoti starikav obraz. Hrup stroja ali lajež potepene živali prekine prepirljivce. Takrat se betežen obraz zave  in čisto drug skoči na plano, se otrese in začne delovati. Začne gledati in začne slišati.

Naš obraz pa s svojo grenkobo preživlja svoj dan. Na licih mu utripa izboklina. Sam si ne more pomagati . Ne, tega ne zna. Zvečer leže ravno tak kot se je dvignil pred dnevom ur. Pekoča bolečina je ostala in še zrasla z dnevom. V temo se je pogreznil in zaprl utrujene oči. Spanca mu zavest v ozadju noče poslati.

In bolšči nekam v temo in sprašuje . Sprašuje kako in sprašuje zakaj……

…in odgovor odmeva nazaj iz ničesar:

»Spet nisi pogledal težavam v obraz!!!«