O božiču, božičnem večeru, skrivnosti in čarobnosti je relativno zelo lahko pisati.  Nekoliko je treba spustiti kriterije za patetičnost, nekoliko se prepustiti čustvom in na široko odpreti vrata nostalgiji, pa gre. Posebno s tem slednjim, torej vračanjem v daljne spomine, se nam ponuja cel kup možnosti. Sicer potem zapisi in mnenja, posebno pri ljudeh, ki jim je zagovarjanje nekih zelo striktno opredeljenih vrednot glavno vodilo v življenju, hitro postanejo namesto opisovanje samega praznika, napadanje vsega kar le ta simbolizira, oziroma ravno nasprotno, omalovaževanje vseh, ki v maketah hlevčka s plastičnim dojenčkom ne vidijo ravno nečesa, kar bi bilo smiselno obravnavati.

Predvsem je treba priznati, da kar mrgoli argumentov, takšnih v prid in takšnih, ki se sprašujejo kakšen smisel ima vse skupaj. Nekatere pozitivne strani takšnih praznikov so seveda zelo očitne. Če se srečajo ta dan cele družine, če se cele vasi ravno zaradi tega dne znajo zbrati, delovati skupaj in usklajeno, če se v ljudeh zbudi dobrodelnost, in so tudi najbolj revni in nemočni deležni vsaj nekaj pozornosti in utehe, potem pozitivnosti ne gre kar tako počez oporekati. Tudi verni, v mislih imam tiste,ki so preprosto verujoči, imajo praznik za nekaj neoporečno lepega. Veselijo se ga, v njem uživajo in doživljajo te dni kot nekaj pomirjujočega, malodane blaženega.

Seveda ob poslušanju teh slavospevov nasprotniki božiča, niti ni treba poudarjati, kako čudno se to sliši, zajemajo sapo in čakajo, da pridejo na vrsto, da lahko natresejo nekaj svojih bolj ali manj upravičenih  pomislekov. In tudi teh ni malo. O že omenjenih ovčicah, sledilcih, nerazmišljujočih množicah, ki trumoma hitijo v svetišča in se klanjajo svojim malikom. O komercializaciji, neznanskih kupih navlake, ki s samo idejo  praznika pogosto nimajo posebno veliko skupnega. O neupravičenem poudarjanju te, na nek način naše kulture, kot edine dobre, miroljubne, pravične, v primerjavi z vsem zlom, ki pod drugačnimi svetniki razsaja po večini ostalega sveta.

Predvsem pa je takšnih in drugačnih zapisov o božiču zelo veliko. Lep del tega gre pripisati avtorjem, ki preplavljajo ta splet in si ne morejo predstavljati, da jih kakšen dan ne bi bilo zraven. Tudi tematik, ki bi bilo celo zelo priporočljivo, da bi se od njih distancirali, ne pustijo na miru, kako bi potem zaobšli božič. Včasih takšni »pisci« po mnogih letih nakladanja, in vsako leto ima tudi 25. december, kdaj malo nasprotujejo sami sebi, se zaplezajo v argumentih in trditvah ampak nič ne de. Že jutrišnja objava, kjer bodo s svojo univerzalno modrostjo secirali državni praznik, bo povozila kočljiv zapis. Po nekaj dneh pa bo to itak le ta že zelo zastaran.

Meni je zanimivo to, da tudi takšen dogodek, kot je ta praznik, ki poleg vsega obeležuje dogodke pred tisočletji, lahko razdeli ljudi, poleg vsega pa še na skoraj iste skupine, kot karkoli drugega. In niti ne zavedajo se ti borci za in proti, da so smešni, ko očitajo onim tadrugim, da nimajo domišljije. Neki dan sem v drobnem, nepomembnem, lokalnem glasilu ene od  političnih smeri, z zanimanjem začel brati članek o idrijski specialiteti, kulinarični posebnosti mojega kraja. Zanimive stvari! Ki pa so se nenavadno hitro sprevrgle v jamranje, obtoževanje in izražanje, ki bi ga pričakoval v politični agitaciji, ne pa v članku o kulinariki. Kako le je neka prejšnja oblast pisala o tem? Kako je neka stranka na oblasti zavirala obuditev te etnološke posebnosti? Kako je neko enoumje v bistvu zaobšlo nekaj tako važnega!!? Vsekakor se je sama jed, ki naj bi bila v štartu glavna oseba v zgodbi, čisto izgubila v balastu, ki niti najbolj sestradanemu klošarju ne bi pasal na krožnik.

In potem sem si rekel: Prav o vsem se da! Če si siten kot grižava rit, potem ni težav. Problem lahko narediš iz česarkoli. Iz jagod, dreka, plastelina ali božiča!

Jaz pa o božiču ne uspem razmišljati na tak način. Tako, da bi zaničeval vse, ki mislijo na drugačen način. Še bolje rečeno, sploh ne čutim nobene potrebe za kaj takšnega.

Pri nas smo razširili in pogrnili mizo. Celo dva stola sem si moral sposoditi. Okoli nje se bomo posedli v velikem številu. Sami fajn. In skuhali bomo dobre jedi. Tudi žlikrofe!

In, če sem odkrit, sem enako pošten kot kakšen drugi dan, enako (ne)veren, enako karkoli drugega. Ampak, takšna dobra družba, družina, hčerka, ki je po pol leta spet med nami, vnuki, dobra volja in dobra hrana se mi zdijo pa res krasni argumenti, da mi je za to kakšen praznik se zdi božič drugim ljudem, maksimalno, popolnoma, do fula vseeno.

Lepe praznike!