Že dolgo je jasno, da je ta svet postal zelo grd. Milo rečeno. Ena velika greznica, ki kar brbota od smradu in gnilobe. Saj človek kar ne bi vedno znova našteval. Ubijanje, klanje, begunci, razbite družine, uničena narava … največkrat zaradi nepotrebnih, primitivnih, nerazumljivih razlogov.

Kako bi morali v bistvu biti veseli, da živimo na tem delu tega usranega planeta. Saj nekako sem sam že po naravi človek, nagnjen k takšnemu razmišljanju. Prav rad bi, da bi, ko bi potovali nekam na drug konec sveta, s ponosom narisali na lica barve svoje zastave, kot to kdaj počnejo, denimo skandinavski turisti. Potem bi vsem, kjer bi koga vsaj malo zanimalo, z veseljem in ponosom razlagali od kod smo in kako je tam pri nas vse krasno. No, to z zastavo je malo problematično, saj imamo skoraj enako kot še dvajset drugih držav vključno z Rusijo, ki trenutno … ma, pustimo zdaj to.

Ampak ne, ponosa nad tem, da smo Slovenci in da živimo v lepi, mali deželi sploh ne zaznam več. Še najbliže smo temu, ko ob športnem dosežku rjovemo v gruči enako navdušenih navijačev. Ali pa včasih, ko na lepi, vzvišeni razgledni točki posedim in mi srce zaigra, ko pogledam na krasoto pod seboj. Na bohotno zeleno, brezhibno urejeno in čisto dolino. Ampak, madona. Saj ni moja zasluga. Saj je Tina Maze sama trenirala in izpilila svoj talent, da je zmagala na tekmi. Saj je narava sama tako nagubala površje, ozelenila bregove in v doline speljala reke. Zakaj bi bil potem jaz ponosen na to?

Nekaj mi pravi, da bi morali biti kvečjemu  hvaležni za vse, kar nam je kar dano. Na nas pa bi moralo biti ali smo sposobni s tem, kar nam je padlo z neba kaj pametnega narediti. Pa saj je že majhnemu otroku jasno, kako nesmiselno bi se bilo pred nekim puščavskim domorodcem bahati z vsem tem zelenjem in vodami. Posebno še, ker se medtem  on v vsej siromašnosti svojega okolja uspe spopadati z življenjem. Mi pa tonemo v apatiji in se smilimo sami sebi. 

Včasih sem primerjal našo deželo z vrtom. Takim zelenim, bohotnim, kjer raste karkoli in kjer je vsega dovolj za vse. Pa smo uspeli vse pomendrati. Dovolili smo požrešnim posameznikom, da so se razbohotili in vse uničili, mi smo pa pazili samo na svoje miniaturne gredice kjer sta se drenjala dva korenčka in glavica zelja. Dovolili smo, da so leta in leta uničevali najboljše lehe, še pomagali smo jim popravljati stanje, ko so prišle slabe letine, ne glede na to, da so se oni še vedno redili ob tem. Nismo pa znali začutiti stiske tistih, ki so zaradi tega izgubljali. Prostor v vrtu, delo, življenje in sebe. Nič, dokler se še uspemo drenjati na svoji mali gredici … Oni pa bodo svoje njive povrh vsega še prodali za velik denar.

Včeraj sem prebral knjigo M.Mazzinija Izbrisana. Knjiga mi sicer ni ničesar postavila na glavo. Izbris sem že prej definiral sam pri sebi, da je samo še ena od zelo velikih sramot moje države in delno tudi mene. Mene zato, ker sem v štartu zaradi nekaterih zelo simptomatičnih primerov, imel drugačno mnenje. Dovolil sem si gledati ozko in spregledati, da gre za nedopustno, fašistično izključevanje dela prebivalstva. Pa, ne zaradi tega, ker bi bil prav vsak od 25000 teh ljudi, nesrečna žrtev. Še zdaleč ne. Vendar pa zato, ker se takih stvari preprosto ne počne.  Knigo sem vzel v roke zaradi zanimivega razloga, zaradi zelo negativnega mnenja pišoče kolegice, ki je knjigo označila kot totalen Mazzinijev kiks. Že takoj sem pomislil, da gre njena kritika predvsem na račun same tematike, saj nisem verjel, da bi avtor napisal slab roman. (Sicer bi se brez tega povoda tudi sam mogoče izognil knjigi s to tematiko) In imel sem prav. Briljantno napisana bukva. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje kakšno tako na dušek predelal . Napeta zgodba, dober jezik, izdelani, močni karakterji, vse kar spada v dober roman, zraven pa še občutek, ki ga imam pri omenjenemu avtorju vedno, namreč da ga je potegnilo v zgodbo, da ni napisana rokodelsko, tehnično. Skratka, še ena dobra knjiga M.M.

To knjigo sem res želel omeniti, sicer pa anomalije, ki jo obravnava ne bi posebej izpostavljal. Je samo ena od stvari, ki me počasi spravljajo, če že ne v obup pa vsaj v žalost. Občutek, ki bi ga po mojem imel, če bi spet sedel na tisti točki in gledal lepo dolino, ki pa bi se tokrat ne bohotila v vsej svoji lepoti ampak bi se čisto počasi podirala, krušila. Delček za delčkom. In nihče se ne bi postavil v bran. Še topotali bi v množici, obrnjeni vsi v isto smer. In vpili »Mi smo … beeee« Jaz pa bi se tam gori spraševal: »Ja, a nimamo nič srca?!

In ob tej misli sem, hvala bogu, oživel. Slovenija, moja dežela! Svetovni prvak v številu presaditev srca na milijon prebivalcev. Vsaka čast. Tistemu, ki je zaslužen za to stanje in posebej tistemu, ki zna to narediti, zvezati vse žile in živce in speljati do konca cel poseg.

Mogoče nas pa ta lahko reši. Mogoče pa potrebujemo srce!?