Članek
Moj (naš) prispevek dnevu kulture
Objavljeno Feb 09, 2015

RIS na obisku v domu starejših občanov

Glasbeni uvod

Dober dan. Smo člani društva RIS in z vami bomo  delili nekaj od vsega  kar smo v preteklem letu  zapisali v svoje zgodbice in pesmi. Ko sem se lotil pisanja veznega teksta, sem tako kot po navadi, razmišljal kaj naj vzamem za nekakšen kontekst, rdečo nit. Vedno sem namreč to počel na tak način. Potem pa sem pomislil, da bi lahko to delal tudi drugače. Tako da se ne bi navezoval na prispevke članov in bi preprosto povedal, napisal, kar bi mi padlo na pamet. Nekaj misli, naključnih, takšnih, ki se utrnejo ob pogledu skozi okno, ob misli na poezijo, ob spominu na ljudi in dogodke. Pa sem se lotil:  

Vedno, ko obiščemo kakšnega od domov, kjer bivajo naši najizkušenejši sokrajani, tisti, ki imajo na zalogi največ in najbolj daljne spomine, se tega na nek način veselimo. Vemo, da bomo imeli pozorno in hvaležno občinstvo, po drugi strani pa se zavedamo, da gre za kritične ljudi, ki si ne dovolijo soliti pameti s floskulami, z leporečenjem o nekih strašno dramatičnih časih in odnosih med ljudmi.  Kar vidim kakšnega od gospodov, ki je preživel vojna leta ali hude čase takoj po vojni vihri ali pa gospo, ki je v letih hude stiske in pomanjkanja prehranila svojo pogosto veliko družino in prebrodila težave, ki se o njih marsikomu v teh časih niti ne sanja. Kar vidim, kako takšni ljudje ob naših krizah in dramah zamahnejo z roko, se cinično nasmehnejo in si mislijo svoje.  

 

1.nastop

 

 

No vsekakor ima človeška vrsta tudi v teh časih veliko težav. Še največ jih ima sama s sabo, z vrednotami, z vizijami in načrti. Kot bi ljudje izgubili tisti kompas, ki nam pokaže v katero smer se moramo obrniti, kje je sonce, kje toplina, kje so tiste najvrednejše stvari. Pesnik in pisec zgodb, literat, jih včasih zasluti malo drugače kot drugi ljudje. Na nek drug način zna pogledati preko ovir, ki jih pred nas postavlja moderno življenje. Zna si zaželeti, hrepeneti po nekih komaj še tlečih iskricah, ki jih z vseh strani preplavlja in zasipa balast modernih trendov, smeti tega neznosnega hrumenja in norenja za dobrinami, ki so nam zanje neki drugi ljudje pod kožo vbili mnenje, da ne moremo brez njih. 

Vendar brez spominov tudi pesnik ne more. Vedno so verzi na nek način stkani iz njih. Vedno zgodba pove nekaj o preteklosti. Včasih iz zgodbe iz nekih davnih časov zaslutimo opomin, včasih grožnjo, zapoved, spet drugič žlahtno spominjanje na neke prave, močne ljudi. Tudi naše, idrijske literatke največ črpajo iz pripovedi svojih prednikov in starejših znancev. Včasih samo iztržejo zgodbo iz čeljusti pozabe, včasih se tako poklonijo svojim materam in očetom, včasih pa se s spomini tudi pozabavajo. Zabavna je tudi v idrijščini napisana zgodbica Slavice Uršič.

 

2.nastop

 

 

 

Ko pogledamo skozi okno, se nam v teh dneh kaže zimski videz kraja. Poln je hrumenja strojev, rjave brozge in kupov snega, ki med njimi kot gomazeče mravlje hitijo v plašče in šale zaviti ljudje. Vse utripa, vse je obsedeno z nekimi težavami, ki jih je menda prineslo malo čisto navadnega zimskega vremena. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da veliko ljudi šele iz radija in televizije izve, da gre v bistvu za izredne razmere. Za malo snega in za pripadajoči mraz. Niso tako daleč časi, ko je zima upočasnila življenje. Tako, kot velevajo naravni zakoni. Življenje se je malo potuhnilo, ljudje so se zavlekli v domove in pazili, da toplota ni uhajala iz njih. Ali sploh še kje obstaja kakšen tak posebnež, kot je bil možakar, ki je rad rekel, ko ga je na zimo v njegovi mali kajži do vrh vrat zamedlo. Zamahnil je dec z roko in rekel: »Naj kar sneži. Glavno, da se raufnk vidi ven!« Zdaj, v teh časih pa je stvar čisto drugačna. Vse vrvi, vse je tako hitro in vse tako na glas. Le sprašujemo se lahko, ko gledamo to migetanje skozi zavese iz toplega temačnega prostora, tako kot tisti stari otožni glas: »Le kje je pod vsem tem tista moja mala vas?«

 

 

3.nastop

 

Vendar pa, spomini imajo tudi eno zelo dobro, najboljšo lastnost. Nek meni zelo drag pesnik in pevec je v eni svojih pesmi napisal, da je spomin kot čudna lupa, ki slabe stvari pomanjša in nam lepe naredi še lepše in večje. Spominjam se dveh možakarjev, ki sta ob gostilniškem šanku premlevala dogodivščine iz druge svetovne vojne. Nekje v severni Afriki sta preživljala vojno vihro. Pridušala sta se dedca ob kozarcu o tej ali oni dogodivščini, pa kako je bilo fajn tukaj, kako je bilo zanimivo tam. Marička smo ga biksal, sta zadovoljno obujala spomine. Takrat ju je pa le zmotil začudeni oštir:« Kako fajn, kako fajn!? Ja, a ni bila vojna? A ni bilo strašno hudo tam doli!?«

Začudena dedca sta malo umolknila, malo zastala, potem pa je eden od njiju le spregovoril:« Ja, hudo, že hudo!«je rekel » ampak sva pa imela dvajset let!«

 

4. nastop

 

Včasih si literati tudi izmislijo junake. Nekateri celo prihodnje junake. Takšni pišejo fantastične zgodbe prihodnjih svetov. Fikcija je izmišljen svet, neobstoječ, v njem nastopajo ljudje, ki niso nikoli zares živeli. Vendar pa je to v večini primerov samo navidezna neresničnost. Kljub vsemu je pisec s pomočjo takšnih prijemov, s pomočjo domišljije in spretnega nizanja besed upodobil življenje, ki si je zanj podobe nabral v preteklosti, v izkušnjah. Mogoče celo podzavestno kdaj samo preoblikuje kakšno  še kako resnično osebo iz svojega življenja. Le postavi  ga v drugo okolje, mu da drugo ime in posodobi njegove križe in težave. Pa vendar, nenavadno, bolj kot ga gnete in preoblikuje, bolj se zdi, da je to še vedno isti lik. Zloba, sovraštvo, privoščljivost, prijateljstvo, sreča, ljubezen … so stvari, ki so v pesmih, romanih, zgodbah in pripovedkah od nekdaj iste. Nikakor jih ne uspe noben čas posodobiti pa tudi če jih posede v najmodernejši avtomobil. Zato tudi lahko dobivamo sporočila tako iz davnih zgodb, kot iz modernih romanov. Amaterski  literati imamo po večini radi otipljive, realistične motive.

O tehnikah in stilih pisanja smo se večinoma podučili podzavestno s pomočjo branja knjig, naše početje pa tudi oblikuje zgolj navdih in želja povedati svojo zgodbo.

 

5. nastop

 

Likar Dare ,odlomek iz zgodbe »Čipke, geruš in lep pomladni dan«

 

Zofi je še predobro vedela, da niso knapi čisto vsi enaki. No, saj njen Jakob verjetno ni bil najslabši, vendar če je malo popil. Madonca! Posebno prvega se je bala kakšen bo prišel pozno zvečer domov in kakšne neumnosti bo zganjal. Takrat mu je pogrevala kosilo dolge ure na robu štedilnika. Pa ni kaj prida koristilo. Če je bil Jakob nažgan, potem že ni nič prav naredila. Ves omotičen in pijano jezen je poskusil tisto reč in zagotovo naredil kraval. Če je bilo večerno kosilo vroče, je babo nadrl, če bi ga rada »ferderbala« s tistim kropom, če pa je ocenil, da je postáno in prehladno, so se iz drugega štuka zaslišale znane besede:

 »Krucefiks, baba, a bom te pomije žrl!??«

In v enem in drugem primeru je frčal lonec skozi okno. Zofi je ponavadi še v temi šla v leho po tisti pisker in vedno je upala, da je ostala njena nerodnost skrita očem sosed. To je bilo čisto nesmiselno upanje.

 

Mici, klekljarica, ki je svoje čipke imela vedno najbolj brezhibno izdelane zato jih je menda tudi v Gorici najlaže prodala in je zanje dobila največ, z decom ni imela takšnih težav. Saj se ga je Cene tudi kdaj nalezel, vendar takrat ni rogovilil. Če se je le dalo, se je neopazno spravil v kamro in spat. Ja, Cene se je svoje žene pač pa malo bal. Zanimivo je bilo, ko so med premetavanjem klekeljnov ženske obdelovale moške, da je človek včasih dobil občutek, da je tista, ki njen zvečer razsajal po bajti, nekoliko bolj s ponosom omenjala svojega knapa, kot pa tista, ki je imela copato. Čeprav je bila strašno žalostna, ker je bil hud, je nekje v njenih besedah zvenelo, da je pa vsaj taprav dec.

In tako je, ravno nasprotno, tista, ki se jo je dec bal, na videz zadovoljno povedala kako ga je ukrotila, nekje med vrsticami pa je bilo jasno slutiti, da bi bilo pa le dobro, če bi vsaj enkrat tudi njen lonec pristal v zeljniku.

 

Tončka je bila pa še mlajša in njen Franci seveda tudi. In tudi on, ni bil čisto tak kot vsi ostali. Tokrat ga niti ni bilo med  degustatorji geruša. Se je pa v tisto dogajanje vtaknil z okna v nadstropju.

  »Tončkaaa!« je zaklical.

  »Kaj je!?«

  »Pridi gor, srajce ne najdem! » se je zaslišalo!

Kako da je ne najde, tam na desni v omari je, kot ponavadi, naj le bolje pogleda, je odgovarjala Tonči in klic se je ponovil še dvakrat ali trikrat, dokler ni odložila klekeljnov in se, hočeš nočeš, odpravila po stopnicah. Ko se je vrnila čez dobre četrt ure, rdečelična in nekako razmršena, jo klekljarski kolegici nista nič spraševali. Minilo je še deset ali petnajst minut in klekeljni so spet nemoteno peli svojo leseno pesem, ko pa Zofi le spregovori:

   »A te je? A te je!?« 

Obe ženski sta se muzali, Tončka pa je nemoteno delala naprej. Nič je nista priganjali, naj jima odgovori. Odgovor je prišel pričakovano, po dolgi minuti, polglasno. Nekje izmed ženske predanosti in šegavega poštenega ponosa:

  » Ja kaj?!  Če pa ni dal miru!«

 

 

 

No, tako smo nekako prišli skoraj do konca našega druženja. Bolje bi bilo reči, do konca enega od naših druženj, saj se vsekakor veselimo že naslednjega obiska. Svoje stvari radi delimo z drugimi. Že zdavnaj smo namreč zavrnili tisto staro floskulo, da pišemo samo zase. To nikoli ni res. Pišemo zato, ker nam to paše, predvsem pa to svoje delo radi pokažemo drugim. Če verzi in zgodbe naletijo na dober odziv, če padejo na plodna tla, nam to da zagona za naprej. Potem vemo, da počnemo dobre stvari. Amatersko literarno ustvarjanje se namreč napaja samo iz tega. Iz odziva bralcev in poslušalcev. Največja nagrada za nam podobne ustvarjalce je tu in tam kakšen aplavz, odobravanje in  ponovno povabilo.

 Prosil bi še gospo Ivanko Gantar, da pove par besed pozdrava in harmonikarja Milana, da nam še eno zaigra.

 

MUZIKA