Članek
NAPREDEK
Objavljeno Apr 22, 2015

Marinko je tudi dve leti pred penzijo še vedno delal v stari kovačiji. Sicer pa se je tistemu obratu samo tako reklo. Nič drugega razen imena ni ostalo v tisti bajti. No, dobro, stavba je bila ista kot pred leti, zgledala pa ni niti približno tako kot takrat. Vse drugo, kar bi še spadalo k takšnemu starinskemu imenu pa je z leti  zapustilo tiste prostore. Že davno so ugasnile stare pozidane šmitne. Še Marinko se komaj spomni, katerega leta so jih odvlekli na velik kup pred kovačijo in zmetali grodljaste rešetke v kontejner. Potem so nekaj dni z macolami razbijali ognjišča in tlak ter pripravljali vse skupaj za modernejšo opremo.Seveda je bil eden redkih, ki je bil tukaj tako dolgo. V teh časih so mladi prihajali in še prej kot so se dobro spoznali je marsikdo že zapustil kolektiv. “Za tak denar se pa kar sami uganjajte v tem smradu !”  je marsikateri rekel in našemu staremu znancu to ni bilo všeč. Nespoštljivosti do “njegove” kovačije ni prenašal. Pa je po drugi strani dobro vedel, da imajo mladi svoj prav in jim je privoščil, da najdejo zase boljšo in lažjo pot. “Kje bodo pa našli takšne trapone kot sva midva!” je kdaj rekel Lojzetu, staremu dolgoletnemu kolegu “ne, ne, takšnih že dolgo ne delajo več!” Seveda so dolga leta dela v istem okolju kljub temu, da se je vse že večkrat spremenilo, nosila s sabo zelo veliko spominov. Marinko je dobro pomnil, da je bilo težko od začetka cele šihte goniti kladivo v zakajenem temačnem prostoru. Vročina, slab zrak in težko orodje, vse to ga  je od začetka utrujalo, da je odhajal domov popolnoma zdelan in si je le stežka odpočil. Pa se je marsičesa navadil, tudi težke stvari je znal pozneje narediti tako, da se ni toliko utrudil in svoje delo je kmalu na nek način kar vzljubil. Dobro se je spomnil svojih starih mojstrov iz prvega leta ko je bil še vajenec. Takrat za kovaškega vajenca zadeva ni bila ravno lahka. Mojstra se je bal kot hudič križa in ubogal je vse kar si je izmislil. Včasih so ga stari kovači poslali poslali po gumijasto točkalo ali škatlico kompresije v skladišče in so se potem krohotali do solz, ko je prišel osramočen nazaj … pa še brez naročenega, seveda. Če jim je bilo dolgčas, so mulcem namazali orodje s črnim šmirom ali skrili kakšen kos obleke iz garderobe. Ja, prijetni dedci so bili. Še najbolje jo je vajenec odnesel, če jim je kdaj pa kdaj prinesel liter vina. Ja, to je kar nucalo!

In nasploh je imel Marinko na tista leta bolj kot ne, lepe spomine. Predvsem spomine na velik kolektiv, na poštenost in na prijateljstvo. Težko delo je bilo veliko lažje, ker je bil vedno blizu tovariš. Ja, tovar’ši so bili takrat. Jej, jej, kako se je razvrednotila ta beseda v poznejših letih! In nobene stvari ni bilo tako težko dvigniti ali premakniti. Vedno si lahko zažvižgal na prste in je nekdo priskočil in pomagal. Ja, to so bili ljudje, ki so se poznali. Niso le delali skupaj. Skupaj so proslavljali in skupaj žalovali, imeli rojstne dneve, krste in abrahame! Vsak, ki je odšel od njih, se je vedno poslovil od vseh, čeprav teh mož ni bilo malo!

Ko so pred leti odstranili ognjišča, kar naenkrat ni bilo več toliko ljudi. V kratkem so nekaj sodelavcev spravili malo bolj na hitro v penzijo, nekateri mlajši, ki niso bili izučeni ali dovolj šolani so dobili knjižice in kovačija je dobila čisto drugo podobo.

Racionalizacija, stabilizacija, reorganizacija” je donelo iz vsakega drugega stavka, ko so imeli zbor delavcev. Takrat je bilo govornikov vedno dovolj. Poleg direktorjev so vedno nekaj blebetali še sindikalist, kakšen referent in kakšen bogvekaj od partije. “Posodobiti moramo opremo, povečati proizvodnjo” so možakarji modro poudarjali ”in tudi vam bo laže!” so dobrohotno dodali nazadnje!

Nova oprema pa Marinku zagotovo ni olajšala dela. Marsikdaj bi raje po starem skoval kakšno klamfo, se potem vsedel, si obrisal potne kapljice s čela, na dušek izpil pol litra vode in rekel  ”No, pa je!” . Ja, velikokrat se je spomnil na ta včasih vsakodnevni protokol.

Ne, zdaj pa tega ni bilo več. Kladiva sicer ni bilo potrebno goniti, hidravlika je to počela namesto njega. on pa je moral kot ura natančno in brez predaha vstavljati kose v stroj. Dolgo časa je trajalo, da se je navadil tega robotskega sistema, kot ga je imenoval. Še več časa je rabil, da se je sprijaznil s tem, da so njegovo rokodelsko znanje in izkušnje čez noč izgubile vso vrednost in ni bilo več tistega spoštljivega odnosa, ki ga je bil prej po pravici deležen.

In Marinko je spet hodil ob treh domov uničen, tako telesno kot psihično. Tista iskrica, ki jo je zmeraj nosil v kotičkih utrujenih oči se je nekam izgubila.

In še so se stvari spreminjale. Prihajale so nove mašine, prihajali so računalniki, prihajalo je vse več mladih inženirjev, pogosto so bili to vzvišeni neprijazni fantje, ki so se vedli drugače kot je bil Marinko vajen in ki jih je vse manj razumel.. Celo kakšnega posebnega znanja jim pogosto ni pripisoval. Še več, zdeli so se mu loleki, da jih svet še ni videl. No, glede tega ni bil vedno popolnoma pravičen. Fantje so pač delali svoje delo. Le naš stari prijatelj velikokrat ni mogel razumeti kaj jih v stari kovačiji sploh potrebujejo in kdo jim je dovolil, da arogantno gledajo na njegovo pošteno garanje. In tudi tovar’ši so odšli. Ja, ti ta novi so bili že iz pasme gospodov.

In pred nekaj dnevi je v delavnico prišlo nekaj novih mašin. Computer number control je pisalo nad touch screenom. Lojze je že pred časom zaprosil naj ga dajo med skladiščnike ali kamorkoli, saj se je ob vseh novotarijah dokončno vdal. Bal se je učenja novih stvari in bi tudi zbolel zaradi sekiranja in nemoči ob vseh teh spremembah.

Marinko ni imel teh težav. Imel je pa, seveda, vse druge. Glede učenja pa je vedno rad govoril:” Če se je vsak bik navadil, ni bil hudič da se ne bi tudi jaz!” In potem se je naučil tudi nove tehnologije in lahko je delal naprej. Le videl ni v delu več ničesar drugega kot samo odštevanje dni do petnajstega in mesecev do odhoda v penzjon. V delavnici ni več imel družbe. Za nekaj računalniško krmiljenimi postrojenji je bilo v celi fabriki komaj nekaj mož. In oni so morali nadzorovati izdelke, materiale, delovanje. Nakladali so izdelke v embalažo in pisali evidence. Marinko je imel čuden občutek, da ob vsem tem napredku gara bolj kot je garal v najbolj primitivno opremljeni stari kovačiji.

In spet se je zgodil sestanek.

Mladi manager je vizijo podjetja projiciral na platno. Menjavali so se grafi in slike partnerskih firm. Atraktivne grafične prikaze je spremljala prijetna zvočna kulisa in njegov izdelan govorni nastop je bil kot jagoda na kupčku smetane.

Takrat, ko je končal svoje blagodejno izvajanje je prvič v vseh desetletjih, prvič po vseh sto in bogve koliko sestankih in zborih Marinko utrujeno dvignil svojo zgubano kovaško roko in z dvema, po šolsko iztegnjenima prstoma, nakazal da bi nekaj povedal.

Veliki šef je presenečeno pogledal in obrnil glavo proti njemu, da mu je v ovratnik drage italijanske srajce ujet podbradek sunkovito poskočil. Čeprav mu je bilo v danem trenutku očitno odveč karkoli razpravljati z delavci, je narejeno prijazno rekel:” No, gospod Marinko kaj boste povedali!”

“Pravzaprav mi nekaj stvari zares ni več jasno” je hripavo začel. “Ves ta vaš napredek, vse te posodobitve in zmanjševanje stroškov! Stvari, ki smo jih včasih morali kovati skoraj vsi kovači, trideset nas je bilo kakšenkrat, vse to zdaj izdelam sam. Namesto celih kamionov koksa, ki smo jih pokurili, je zdaj dovolj nekaj kilovatnih ur pa vse laufa! A mi lahko zdaj, gospod menežer, poveste zakaj sem jaz zdaj bolj po sakramensko zmatran in zakaj imam manjšo plačo kot kdajkoli prej??”

Menežer je najprej, kot bi ga vse skupaj dodobra presenetilo, malo počakal. Potem pa je počasi začel, najprej je povedal nekaj pokroviteljsko prijaznih in razumevajočih stavkov, ki pa so postajali vse bolj ostri in strogi.

“Ne veste kakšna je borba na trgu!” Gospod je imel že pošteno zvišan ton! “Ne veste kakšen je pritisk na zmanjševanje cen. Pojma nimate kakšne so grožnje azijskih proizvajalcev! Poleg tega smo drastično posodobili proizvodnjo in opremili upravo. Kdo bo vse to plačal , gospod Marinko, kdo bo vse to plačal???”

“Ne vem “ je malodušno in čisto potiho odgovoril Marinko. Pogledal je skozi okno , kjer so bili parkirani dragoceni BMW-eji in mercedesi, last managerja in njegovih kolegov. Uvidel je, da se je brez veze sploh oglašal.

“Ne vem, kdo bo plačal, gospod!” je še rekel “ jaz ne bi!”