socialno-ekološko- fantastični triler

Vsak človek preprosto ni borec. Še bolj natančno…večina nas ni takšnih. Veliko ljudi se s težavami sprijazni, nekateri kar tako , drugi iščejo za to vdanost v stvari opravičila in olajševalne okoliščine. Posebni so nekateri modeli, ki se stalno ponašajo s svojo načelnostjo in se radi trkajo po prsih, kako vedno vsakemu povejo vse v obraz potem pa taisti junaki v vsaki kočljivi situaciji najprej skrijejo svojo glavo v množici in najbolj spodvihajo rep.

Marinko je znal peljati svoje delavsko življenje po neki zmerni poti. Znal je doseči, da so ga pustili pri miru in ni dovolil, da se ravno vsak usaja nad njim a bil je sprijaznjen z realnostjo in ni robantil zaradi vsake malenkosti, ki je zgledala kot da je naperjena proti njemu. Vedel je, da ni pametno takoj skočiti pokonci, saj takšne stvari le takoj zgledajo tako strašne pa kmalu malo izgubijo ostrino. Marsičemu pa se tudi človek pač prilagodi. Tudi ni Marinko pretirano rogovilil , ko je leta in leta gledal, kako se bohotijo novopečeni bogataši, ki so se zaredili na preteklih žuljih njegovih rok in rok njegovih tovarišev. Svoj status je imel pač za tistega , ki mu pripada in želel je le v miru delati in za to dobiti takšno plačilo, da je lahko s svojo družino živel svoje skromno življenje.Za svoj moto je že v začetku vzel besede, ki mu jih je povedal stari kovaški mojster, ko je bil njegov vajenec. Rekel je nekako tako:” Marinko, to si zapomni…..n’koli ne bo za vse glih!”V njegovih mladih letih je še marsikdo drug kazal strinjanje s to logično modrostjo. Tako je pač svet narejen, so si mislili in pogosto le skomigali z rameni, ko so gledali spiske plačilnih list, kje je direktor imel štirikrat večjo plačo od kovačev. Čisto sprejemljivo je bilo , da je gospod prišel na šiht ob osmih in da se je pripeljal s komaj pet let staro lado. Kovači so takrat že dve uri mlatili po razgretem železju in njihovi bicikli in nekaj mopedov so bili že poltretjo uro parkirani pod nadstreškom , čisto zraven direktorjevega avtomobila. V tistih časih je direktor v svojo pisarno še prihajal skozi kovačijo in pozdravil je Janeza, Franca, Lojzeta in Marinka. Ja, potem je pa odšel po stopnicah, v svoji pisarni se je zleknil v stari usnjen naslonjač in tajnica Tinca mu je pet minut kasneje pristavila za kavo. Marinko je včasih pogledal proti njegovi kancliji in hudomušno pripomnil “Tovar’ši , vedeti morate nekaj…n’kol ne bo za vse glih!” To je vedno povedal tako, kot da je do tega prišel ravno zdaj ,pred nekaj trenutki in da je tokrat prvič izdavil ta stavek.

Črna in sajasta je bila v tistih letih kovačija a okoli nje je bilo vse zeleno in drevored topolov in trepetlik je krasil dovozno pot.

Kakor so se nabirala leta njegovega kovaškega staža, tako se je tudi okoli njega marsikaj spreminjalo. Tudi fička si je kupil enkrat v tistem času in marsikateri njegov kolega se je ponosno vozil z lado ali stoenko. Direktor pa ni več niti pomislil na lado. Pa tudi ni bilo več govora o direktorju. Ne, direktor je bil zdaj menedžer in imel je svojo ekipo. Svoje svetle pisarne so imeli v nadstropju bele hiše, ki je bila sezidana ločeno od črne kovačije. Ne , ne, pred tisto bajto so bili zdaj parkirani dragoceni avtomobili, ki si o njih delavci niso dovolili sanjariti. Črni in srebrni lepotci so se vsak dan očiščeni in spolirani bohotili na posebnem parkirplacu pred belo bajto in niti pomisliti ni smel kovač, da bi kakšenkrat parkiral svojo rjasto škatlo tam zraven. Včasih je moral Marinko v gužvi zapeljati svojega fičaka na robnik ali v travo. Ko je zapiral vrata je s pogledom ošinil na pol prazen vipovski parking.

”Ja, konec koncev, kaj hočemo…..za vse glih itak n’kol ne bo!”

In niso se le najvišji preselili v gornje štuke. Ne, tudi z ostalimi so delavci izgubili stik. Začelo se je s karticami in čipi. Novotarije , ki so od začetka vzbujale nekaj posmeha in nekaj začudenja so v kratkem postale pomemben in za te možakarje težko sprejemljiv del življenja. Digitalna koda je nadomestila Jožico v vratarnici in sitnega Feliksa, ki je prejšnja leta popisoval komade konec šihta. Nikoli si ne bi nihče mislil, da ga bodo kdaj lahko pogrešali, če ga ne bo več ob dveh videti, kako živčno sitnari med mašinami! Tudi šefa proizvodnje so nadomestile kamere in počasi ni bilo tam nikogar več razen delavcev. Oni so sicer zdaj delali na novih strojih, vse je piskalo in se svetilo. Senzorji so skrbeli za pravilno delovanje in fotocelice so preprečevale, da bi kdo vtaknil kakšen ud v orodje in se poškodoval! Marinku se je zdelo, da ga spreminjajo v nekakšnega robota. Delo mu je začelo presedati in svojo modrost si je le še potiho kdaj zašepetal v tolažbo. Mlajši so postajali nervozni in lahko bi zamerili , če bi slišali njegovo blebetanje o tem “kako ne more biti za vse glih!”

V tistih dneh so pocrkale ribe v rečici, ki je tekla tod mimo. Lojzetu so pomrle tri družine čebel in topoli so začeli vse prezgodaj izgubljati liste.

Kako ni ‘za vse glih ‘ je Marinko še kako začutil v naslednjem desetletju, ko je gledal med par minutnimi pavzami v rdeče vetrovno nebo. Najvišji so se že zdavnaj odmaknili iz doline. Na vrhovih hribčkov so domovali v svojih zastraženih trdnjavah. Marinko je kljub svojim petinsedemdesetim letom še vedno hodil v obrat. Ukinili so mu že pred leti možnost upokojitve, zdravje pa mu je za tisto kar je delal za čuda še služilo. Nekaj tistega čuda je bilo verjetno tudi v kemiji, ki jo je zaužil med šihtom. O, kje je bila že tista Ančkina kuhinja s pasuljem in vampi? Pa tako radi so kdaj pojamrali, da je kaj zasmodila ali presolila? Ja, to je bila še ena lepa stvar, ki je izginila v lepih letih, ki so nepreklicno minili. A ljudi je bilo v tovarni več kot kdaj prej. Vendar se skoraj niso poznali med sabo. Še svojega dela niso poznali. Po programu, ki jih je zjutraj čakal na terminalu so začeli svoj proces in na koncu odšli izmučeni domov, ne da bi vedeli kaj je bil njihov izdelek in kam je vse skupaj šlo. Delavci pa so padali v apatijo in vse revnejše je postajalo njihovo življenje. Tiste dni je Marinko zadnjič izjavil svojo “n’kol ne bo za vse glih” in malo je manjkalo, da ni nekaj fantov skočilo v njega. Namesto tega so se podali po hribu, da pokažejo “onim” , da tako pa ne gre več naprej. Ni jih bilo nazaj in v fabriko tudi ne.

Enega so menda videli še kasneje a je le vodeno buljil , ko so hoteli izvedeti kaj se je zgodilo.

Vroče je bilo že vse mesece v letu, viharji so se menjavali s povodnjo in zrak je smrdel po žveplu! Človek je že zdavnaj zamudil z reševanjem svoje vrste. Delavske množice so v svoji apatiji in pod prisilo še vedno delale svoja bedna dela. Horde revežev, zadrogiranih , uničenih ljudi je čakalo na svoj neizogibni konec po zapuščenih ulicah.

Najvišji so v svojih gradovih gojili svoje dragocene iluzije. Za obzidji so si ustvarili umetni raj iz umetnega zelenja in prav takšnih rož. Ogromni stroji so skrbeli za blagodejno klimo pod gigantskimi steklenimi kupolami. Zastraženi in ograjeni so se opajali s svojimi blodnjami. Edina družba in edini ljudje, ki so jim smeli blizu so bile mlade izbrane lepotice in horda oboroženih stražarjev, ki je branila njihov paradiž. Delavci jih niso nikoli videli. Le tu in tam se je kateri pokazal na monitorju v fabriki in povedal nekaj floskul o boljši prihodnosti in svojem trudu za napredek:

Zunaj kupol je degeneriran svet jemal svoj bridki konec!

Marinko je prižgal cigareto. tega ni storil že precej let in zelo čudno je zgledal , starec kot je bil, ko se je nekako histerično mučil s kajenjem. Kadilo se je okoli njegove sive glave in kadilo se je iz jaškov in iz špranj na pobočju rjavega hriba. Trepetlike in topoli so zeleneli le še v njegovem ostarelem spominu. Le nekaj strohnelih drevesnih kadavrov je ležalo na bregu nekdanje rečice, ki se je že zdavnaj spremenila v kanal poln rdečkastega blata.

Kot na smrt obsojen se je počutil, ko je vlekel svoj čik.

In takrat se je streslo. Počilo je in na bregu za njim je zagorelo. Prek neba se je zarisal šop rdečih črt in iznenada se je zrak neznosno segrel. Padel je po tleh. Le nekaj deset metrov dalje je zazijala seženj široka razpoka. Čutil je , da se tla pod njim dvigajo in prijel se je za ograjo. Pogledal je proti hribu in malo prej kot je telebnil na hrbet je videl velikansko svetlo kupolo kako se ruši s svojih širokih stebrov in goreča drsi proti dolini.

Takrat je oglušujoče zagrmelo in vrglo Marinka po tleh. Ko se je dim razkadil, je bil skoraj do pasu vkopan v vročo žlindri podobno materijo. Peklo ga je in od črnih cunj se je kadil smrdeč dim. Le dober meter od sebe je zagledal še enega človeka. Vse naokoli se je širilo neopisljivo pogorišče in razsulo. Marinku je zgledalo kot , da sta z nesrečnikom zadnja preživela na tem svetu.

Kljub šoku in bolečinam je bolj pozorno pogledal nesrečnika. Razširil je pogled. Bil je sam najvišji. Črn kot kovač, opečen in razmršen. Z armanijevih cunj so mu visele zaplate in odkrivale skurjeno kožo .

“Ti?Saj ne morem verjeti!” je hripavo skoraj zašepetal.

“Kaj’!” je bevsknil najvišji. Kljub bednemu položaju je v njegovem glasu zvenelo vprašanje, kaj se ga ničvrednež sploh upa ogovarjati.

“Poglej se!” je z zadnjimi močmi grčal Marinko” Ne morem verjeti…celo življenje…vsa ta leta…sem se motil!”

Najvišji je v šoku in grozi zmogel le še nekakšen vprašujoče zaničevalen pogled.

Potem je le še zamolklo zacvrčalo!