Prireditev v Žireh, posebno literarni del, mi je že vsa leta zelo všeč. https://www.facebook.com/events/466742580139418/471158009697875/  Pa ne samo zato, ker je blizu. Tam res vidiš, da so stvari pripravili in izvedli z veliko dela, veselja in volje. Ja, vsako leto sem se udeležil. Letos je bil »delovni« naslov literarnega natečaja »Skodelica kave« . Jaz sem napisal in poslal zgodbo »Kofe« . In ravno tokrat se mi je datum poklopil z nastopom benda na zabavi. Ravno tokrat, ko je komisija prisodila moji zgodbi prvo mesto:

KOFE

  Marinko je bil v fabriki res že veteran. Pravi stari maček. V nekdanji kovačiji,  ki ji je, resnici na ljubo, marsikdo še vedno tako rekel. Malo zaradi navade, malo zaradi nekakšne nostalgije in malo zaradi tega, ker je želel biti piker, zbadljiv in z zastarelim imenom izraziti svoje negodovanje. Kovačija lahko postane nekaj drugega, ko se razvije, razširi, ko postanejo prostori svetlejši in delo bolj raznoliko. Lahko bajte dobijo živobarvne fasade z velikimi napisi in pred njimi lahko ozelenimo livado. Na parkirišča parkiramo dragocene plehnate lepotce, ki  se zraven njih ne sme parkirati navadne kripe v lasti starega kovača …

Ampak, podobno kot v drugih stvareh v življenju, prave spremembe ne prinesejo novi zidovi. Včasih komajda malo novejša tehnologija, bleščava in okit. Prave spremembe morajo nastati nekje drugje. Morajo se zgoditi v glavah. Novi časi ne pridejo zato, ker se na koledarjih zamenjajo številke. Novi m časom pravijo tako zato, ker med ljudmi zavladajo druga, vsaj v osnovi, v namenu, boljša pravila. In tako stari majstri, fabriki še vedno pravijo kovačija.

O tem  je med zasluženo pavzo razmišljal Marinko. Sedel je na klopi ob zelenici, tisti,ki jo je v primernih vremenskih obdobjih zamenjal za  svoj legendarni črni čok ob mašini, in si ogledoval svet okoli sebe. Pomlad je že ogrela naravo in svoje četrt ure je lahko posedel zunaj,  pod lipo, ki je ravno v tistih dneh dobivala svoje prve, drobne listke, ki so napovedovali, da bodo, kot vsako leto naredili krošnjo košato in dišečo. Celo leto, dolgo zimo in deževne dni so se marsikdaj delavci spomnili na pavze v poletnih dneh.

»Kdaj bomo spet posedeli pod lipo?« je kateri kdaj šaljivo pripomnil, medtem, ko je zunaj pokalo od mraza ali pa je jesenski dež med grmenjem zalival blatne bregove.

Takrat se je mimo komaj slišno, kot bi priplavala po olju, počasi pripeljal a črna dolga limuzina. Rupert! Redko ga je videl zadnje čase. Velikega Ruperta, ki je postal v vseh teh letih takšna veličina, da je bil obisk navadne kovačije zanj nekaj redkega, skorajda premalo pomembnega. Vedel pa je mojster Marinko, da je v zadnjih dneh Rupert dal iz svojih rok nekaj od tiste svoje razkošne moči in oblasti. No, vsaj formalno je vodenje firme predal mlajšemu kolegu, tistemu, ki se je zanj že leta vedelo, da mu bo to enkrat pripadalo. Mladega povzpetnika so gojili in oblikovali leta in leta. In kdor je zdržal Rupertovo oblast, se pravi, kdor je uspel mirno , podrepno, sprijaznjeno odobravati vsako njegovo muho, ta bo stokratno povrnil ljudem vse kar je moral ta leta tiščati v sebi.

Vendar pa te stvari Marinka niso več kaj prida brigale. Naj imajo svojo veličino, si je pogosto mislil. Samega Ruperta pa je  skoraj edini med delavci še poznal, tako je to imenoval, kot navadnega človeka. V nekih drugih časih je pač ravno tako hodil po tleh, kot ostali ljudje. Že takrat je bilo čutiti njegov karakter, njegovo sebično naravo, predvsem pa namen in neustavljivo slo, da se povzpne nekam navzgor. Tako kot tudi pozneje, je Marinko, ki sta se z zoprnim grebatorskim kolegom poznala že od otroških let, na njegovo povzpetništvo gledal bolj prizanesljivo, kot večina ostalih. Vedno je imel na zalogi neke modrosti, ki so rade zvenele kot, da Ruperta  opravičuje in zagovarja.

»Je pač tak človek! Če ne bo on, bo pa kdo drug! » so bile njegove pripombe, ki so se nad njimi ostali bolj zmrdovali, kot ne!

Njegovo takratno »navadnost« je imel Marinko zapisano po eni njegovih skorajda vsakodnevnih navad. Vsak dan je namreč po šihtu ali še bolj pod večer zavil v vaško gostilno, se naslonil na vedno isti vogal  šanka in naročil kavo. Vedno eno in isto naročilo!

»Kofe!« je kratko, odsekano naročil, če ni že prej z natakarico s komaj opaznim prikimavanjem razčistil, da bo pil isto kot druge dni.

Kako se je pozneje vse skupaj dogajalo že počasi prerašča plevel pozabe in zamegljuje nepravičnost selektivnega spomina. Ta včasih razsaja ob vaškemu šanku in blebeta svoje stereotipne neumnosti. Zagotovo pa je nekaj res. Iz tovariša Ruperta je v kratkem času postal gospod, ki ne le, da ni več prihajal med navadne ljudi in v njihovi družbi srebal kavice, zdelo se je, da tudi tiste omenjene hoje po tleh ni več. Zrasel je nad vse in se ne samo odlepil od trdnih tal, kot so jih poznali ostali, ampak je počasi začel živeti v čisto drugem svetu. »V drugi galaksiji« je kdaj kakšen moder gostilniški analitik še bolj pisano ilustriral življenje velikega Ruperta.

Dokler je kovačija živela, nekako napredovala, dokler so ljudje še čutili, da so koristni da je njihovo delo nekako cenjeno, da z dobrim delom in z več dela lahko zaslužijo nekaj več in vsaj formalno napredujejo za kakšen majhen korak, ljudje v tem še niso videli strašnih težav. Skratka, dokler je firma uspevala in so ljudje dobivali plače, se niso prav veliko spotikali ob velikega boss-a  in pripadajočo jaro gospodo, ki se je zaredila okoli njega.  Tu in tam se je kdo namrdnil ob omembi njegovega imena, kaj več pa ne.

Potem pa so prišli drugi časi. Odnos do dela in znanja teh ljudi je padel pod nekimi novimi trendi in pravili. Pripadnost in stalnost sta postali bolj ovira in znak nesposobnosti, kot kaj drugega. Starejši delavec je postal že po pravilu označen, kot breme, kot manj koristen člen v turbo procesih, ki so lovili čim boljši dnevni izplen. Dohodki ljudi, tudi sposobnih in izkušenih, so se zmanjšali na najnižje, še dopustne vrednosti. Predvsem pa so se poravnali na zloglasni uravnilovki, ki je ljudem poleg tega, da so stalno doživljali strah in stres zaradi negotove zaposlitve, jemala motiv in tisto veselje, ki so ga občutili v drugih časih, ko so prihajali na šiht.

»Kurba debela, prasec tatinski!«so postali takrat gostilniški nazivi za še nedavno spoštovanega gospoda. »Kriminalci, mafija!« je marsikdo dodal, še posebno potem, ko so vsled krize in zaostrenih razmer na dan prihajali podatki o dolgovih, malverzacijah in nekakšnem že vseskozi prisotnem kockanju s firmo in ljudmi v njej. Vendar Rupert pod vsemi temi udarci ni počepni niti za milimeter. Celo nasprotno. Dajal je vtis, da se vse bolj bohoti in cveti.

»Pa kaj je v bistvu dosegel?« je kdaj  po svoji stari  navadi Marinko prekinil takšno robantenje. Iz ostalih, večinoma mlajših, delavcev se je usulo, kot bi dregnil v osir.

»Poglej plačilno listo, jebemti! Poglej kaj se dogaja okoli tebe! Poglej s kakšnimi avti se vozi in kje stanuje!«

Poleg teh klasičnih očitkov je moral v odgovor na svoje neprevidno in blago mnenje poslušati še o tem kako so mu vsa vrata odprta, kako lahko študira svoje otroke, kako ima boljše dohtarje in še cel kup stvari.

Pa niti ni mogel veliko ugovarjati. Vedel je, da je marsikaj res. Vedel je, da Rupert ne čaka v čakalnici pri zdravniku. Že preventivno ga preskenirajo in pregledajo v najboljših ustanovah, če pa mu že kaj zaškripa, najboljši zdravniki kar tekmujejo, kdo mu bo pomagal in rešil njegove težave. Po drugi strani pa se je Marinko sam pri sebi nasmehnil. Gospod menedžer je bil res dobro oskrbovan pa vendar, imel je preveč kilogramov, težave s sladkorno in holesterolom. Držati se je moral diet in predvsem je v primerjavi s staro kovaško grčo, zgledal, kljub istim letom, star in utrujen. Resda so kovača pogosto bolele kosti in križ ga je izdal vsake toliko, ampak v čakalnicah nikoli ni čakal. Se niti ne spomni, kdaj je bil zadnjič tam.

In otroci? Njegovi naj bi imeli možnosti in odprta vrata!? Vedel  je stari mojster, za svoje otroke, da se bodo morali znajti sami, se boriti s težavami in zaprtimi vrati, ampak, če je pomislil na njegovega debelušnega , razvajenega edinčka, ki je baje imel težave z vseh sort razvadami in neumnostmi, Marinko spet ni vedel kaj naj si misli.

Tako je spet pristal na istem. Le kaj je dosegel?«

Vedel je, da je ostal tudi človek isti. Še vedno napet, nesproščen, obseden z oblastjo in kopičenjem vsega. Zagotovo v svojih navideznih uspehih ne najde zadovoljstva ampak hoče več. In v vsem je sam, obkrožen le s kliko prisklednikov, ki niso zmožni iskrenosti in samostojnega razmišljanja.

»Ja,le kaj je zanj drugače, kot takrat, skoraj štirideset let nazaj!? Je zamrmral Marinko sam pri sebi in zamahnil z roko.

*

Tega, da je Rupert spustil vse iz rok, ljudje niso jemali posebno resno. Vedeli so, kako je po navadi s tem. Taki tipi postanejo navidezno nekakšni svetovalci in stranski akterji, v resnici pa še kako vlečejo vse niti še naprej.

Zato je bil Marinko, prav tako čisto svež penzionist,  nemalo presenečen, skupaj z ostalimi gosti stare vaške oštarije, ko je Rupert vstopil skozi vrata. Gledal  ga je presenečeno in nejeverno, z na pol odprtimi usti. Poleg vsega je še stopil točno do tistega vogala šanka, kot takrat, v nekih čisto drugih časih. Zdaj je Marinko to doživljal že bolj kot nekakšno ponovno doživetje, deja vu v obliki starega znanca, ki je prišel z drugega sveta.

Tedaj ga je prešinilo, radostno in močno ga je spreletelo po celem telesu. Res je! Vse je res! Prav sem imel. Popolnoma ničesar ni spremenil. Vse je ostalo popolnoma isto. V trenutku je je začudenje in odrevenelost zamenjalo čisto iskreno veselje. Pogledal je veličino na drugi strani šanka in dedec  mu je uradno zelo na kratko pokimal. In vse manj se mu je zdel visok in močan, čeprav je enako vzvišeno in nedostopno deloval kot takrat. Kot bi sestopil. Kot bi iznenada spet pristal na istih trdnih tleh, kot jih je gazil stari kovač. Le sivi, redki lasje in nekaj kilogramov je bilo vmes. Nič let, nič galaksij, nič ljudi, ki so padali levo in desno odrinjeni z njegovimi komolci.

Marinka je začel stresati smeh. Kot otrok pred strogim učiteljem, ga je z muko zadrževal. Točno je vedel kaj se bo zgodilo. In samo sekundo za tistem se je na glas zakrohotal. Sekundo po tistem, ko je Rupert naročil mladi natakarici, kratko in odsekano:

»Kofe!!«