“Mater , sem jo usral “ je Matevžu spreletelo možgane, ko je v soju svoje naglavne svetilke ugledal šefov neprijazni fris. Ma ja, saj to jutro je bilo vse neprijazno. Bogve kaj bi bil pripravljen dati, da bi se preselil nekaj dni nazaj , nazaj na primorski zrak in nazaj v tisti čisto drugi svet, brezskrben , čist in vsaj na videz tako zelo daleč stran.“Nič, kar je , je” si je mislil sam pri sebi, “ škoda je storjena pa tudi poletje jemlje svoj konec. Abzer bo počasi pohladil svojo zamero , mi pa se bomo tudi hitro vpeljali nazaj v svoj vsakdan.”

Takšno , vsaj na nek način pozitivno razmišljanje je imel Matevž vsajeno v svojo delavsko pamet. Dobro je vedel, da bo za nekaj dni uživanja mesece in mesece plačeval davek s svojim podzemnim garanjem.

Čez četrt ure je skupaj s svojim tovar’šem že gonil kramp in nakladal prvi vagonček. Prvi potočki švica so mu že pritekli po golem hrbtu. Glava je bila še težka in misli se niso še čisto zjasnile. V želodcu je še vedno čutil postane ostanke refoška , ki so vsake toliko malo silili na plano! Ja, za delo je zagrabil kljub vsemu s polno močjo. Le misel mu je med kopanjem med prašnimi prameni, ki so se svetili v soju jamske razsvetljave odletela nazaj……

Odhod je bil ravno tako kot vse ostalo nekaj posebnega. V dva avtobusa so se spravili malodane vsi stanovalci obeh sosednjih “prhauzov” ! Le kakšna nona je ostala doma ali kakšen prav skrajno zadrgnjen primerek. Malo čudno je bilo pravzaprav , da so bili razporedi za letovanje narejeni na tak način, da je kar cel becirk naenkrat odrinil na pot in skupaj preživljal svoje počitnice ravno tako kot so prej preživljali vse ostale dni v letu. Ženske so s seboj odnesle isto opravljanje in pogovarjanje, dedci iste razvade in prepire in mularija iste preproste igre in pobalinstva.

Pa se o tem nihče ni kaj dosti spraševal. Bili so pač takšni časi. Takrat so ljudje pogosto jemali stvari za dobre takšne kot so pač bile. Le redkokateri se je lahko ubadal z detajli in si privoščil pripombe. Takšne skupnosti so imele ponavadi dva ali tri takšne malo višje avtoritete. No, ja, saj avtoriteta ni pravi naziv. Morali bi reči “neformalna avtoriteta”. Takšnim možakarjem nihče ni dal komande, vsaj ne da bi ljudje vedeli za to. Bili so preposto bolj dominantne sorte in značajsko podvrženi stremenju po prevladi nad drugimi. Ferdo in Franc sta bila takšna dva v tej druščini, ki se je to jutro nakladala na knapovska izletniška avtobusa. To sta bila dedca, ki sta bila prva in zadnja pri vsem kar se je dogajalo v obeh parhauzih in z njunim mnenjem so se začenjali in končevali sestanki, pogovori in prepiri. Ferdo je bil že penzionist in je poleg knapovskega dobival še velik borčevski penzion, Franc pa je bil tudi približno iz tiste lige. Seveda sta jima knjižica in odnos z oblastjo pri njunem gospodovalnem obnašanju najmanj ravno toliko koristila kot agresiven karakter.

Ja, in kaj malo razmisleka je bilo potrebno, da je vsak potuhtal, da je tudi to, da vsi skupaj odhajajo na pot njuno maslo. Saj ne moreš kar tako razpustiti svojega malega carstva, pa čeprav le za deset ali štirinajst dni!

Vsaj uro je trajalo, da so ljudje nanosili na avtobuse in v prašne prtljažnike vse torbe in malhe. Ženske so po večkrat morale bezljati po ozkih stopniščih , možje pa so počasi nosili najtežje kovčke v drugi roki pa že držali prvo ali drugo cigareto to jutro. Mularija je po večini delala napoto in prenekateri mulc si je že ob tako zgodnji uri prislužil kakšno pekočo zaušnico ali pa se je v solzah držal za rdeči uhelj.

Tako natovorjena in do konca zasedena avtobusa sta po vsem tem direndaju vsemu navkljub odrinila proti primorju že okoli šeste ure. Dobra volja je zaenkrat še kar prevladovala pri vseh in obrazi so kar po vrsti vsi nasmejani zvedavo pogledovali skozi okna avtobusa. Za večji del druščine je bila pot na letovanje v knapovski dom v celem letu edina pot iz domačega kraja.

Le kakšni gospodinji se je za trenutek zmračil obraz, ko so začeli dedci iz malh vlačiti svoje flaše žganja ali geruša in si jih podajati od ust do ust. Pa je malokateri od njih porajtal kakšne pripombe imajo babe. Dec mora pač zjutraj srkniti en kapselj in za božjo voljo, pa ja ne bo kdo trdil, da je s tem kaj narobe. Tudi prižgali so možje skoraj vsi po vrsti in v avtobusu je bilo kmalu zakajeno, da se ni videlo iz enega kraja na drugega. Ampak to je bilo takrat tako ali tako bolj normalno kot ne!

Prvič so se ustavili, ko se je Ferdo v bližini znane oštarije razkoračil v prednjem delu avtobusa, se prijel za voznikov sedež in z drugo roko za ročaj na stropu in z nedvoumnim namenom in močnim glasom zakomandiral:

“Jaz za ostale ne vem, ampak mene scat!”

No, saj na potrebo je zagotovo koga tiščalo že prej pa tudi če ga ni se je vsak razveselil postanka. Pot do morja je bila v tistih časih makadamskih poti in slabih , počasnih avtobusov mukotrpna zadeva. Knapi so potem ko so zalili grmovje pred oštarijo na hitro zasedli šank. Ženske pa so že postajale bolj sitne. Dobro so videle kam peljejo zadeve, ko so se dedci lotili obračati po dva deci vina, kot da bi prepotovali puščavo. In to na ves jutranji šnops. Pa je ta sitnost pri večini kaj malo zalegla. Celo ravno nasprotno. Moški so bili vse bolj flegmatični do babjih skrbi. Le zamahnili so z roko in gasili svojo žejo še naprej, medtem ko so se njihove žene in otroci osveževali s kofetom in čajem iz termovk.

Ja, knapovske ženske so imele za delanje redu v takšni situaciji kaj klavrno orožje. Oster jezik je bil pogosto bolj slabo pomagalo. Saj mogoče, da je kateri zaradi ljubega miru kdaj tudi malo popustil ampak če je baba sikala še naprej……. ja , je pa kdaj tudi počilo. In, kar je bilo pri vsem najvažnejše, ves družinski proračun , do zadnjega finfarja je bil v ritnih žepih moških hlač.

Seveda je na vsake toliko za potrditev pravila vmes obstajal tudi kakšen copatar. Celo takšne so poznali, ki je njegovo plačo prvega dvignila žena. Ja, neverjetno ampak res! V vrsti pred okencem na knapovski upravi je bila pogosto kakšna ženska, ki je njen mož kakšenkrat prevelik kos plače zapil ali zakvartal in je potem naredila doma cirkus. Od takrat je moral revež trpeti sramoto in glas o njegovem copatarstvu se ga je držal zelo, zelo dolgo! Pa vendar so bili takšni bolj redki . V naših dveh parhauzih ni bilo najti tako skrajnega primerka.

Avtobus je do morja prispel šele enkrat okoli poldneva. Jutranja dobra volja se je že pred dvemi, tremi urami spremenila v eno samo vsesplošno sitnost. Možje pravzaprav niti niso bili posebno sitni. Največ jih je kar pošteno smrčalo na svojih sedežih, zraven njih pa so se njihove ženice držale kot da bi se jim ravnokar zgodilo nekaj prav zares hudega. Pa se jim, to se mi zdi kar omembe vredno , ni dogajalo nič takega kar se jim ni dogajalo že lani in kar se jim bo ravno tako zopet zgodilo naslednje leto. In vse kar jih je čakalo naslednje dni je bilo samo stvar popolnoma predvidljive rutine, enake in iste leto za letom.

In takšen je bil tudi prihod druščine na obalo. Jezni ženski obrazi, zmatrani dedci in kup sitne mularije. Slednjim se je dobre pol ure prej sicer zjasnil obraz , ko so ugledali modro morje v Tržaškem zalivu a je utrudljiva vožnja pač storila svoje in otroci so bili pač, kaj naj rečem, tečni kot muhe. In ko sta se avtobusa ustavila……

“Knapovski dom!”

Obljubljena dežela, sanje celega leta in sinonim za oddih in počitek je bil tu pred njimi v vsem svojem preprostem blišču!

Okupirali so ga knapi s svojimi družinami po natančnem razporedu in nobenih pripomb niso imeli. Franc in Ferdo sta imela najboljše sobe v pritličju in čisto blizu jedilnice ampak….ja, je pač že tako naneslo. Prenekatere ženske so pri raztovarjanju ostale brez moške pomoči. Knapi so bili pač zmatrani in so imeli dovolj opraviti že sami s sabo.

“No, poglej se kakšen si!? A tako misliš delati? A bo to sploh kakšen dopust?!” so bila brezplodna in slabo sprejeta vprašanja. Vprašani je capljal v smeri najbližjega ležišča! Njegov rdeče iskreč pogled in idiotski polnasmeh sta dajala slutiti, da ne ve posebno dobro za kaj gre in kaj pomeni tisto babje sikanje!

In tako se je v naslednjih dneh vse ustalilo na pričakovan način. Mame so se ukvarjale s svojimi otroki in priganjale može naj se jim pridružijo pri kopanju in na kakšnem večernem sprehodu. Ampak kaj prida upanja takšno prigovarjanje ni dajalo. “Saj nisem vodni kos!” je zamahnil z roko Franc in se vodi ni celih deset dni niti slučajno približal. Podobno so storili tudi drugi . Kateri je mogoče zavihal svoje cajhaste pred davnim časom na črto speglane hlače in previdno zmočil svoje vode nevajene gležnje! No, nekateri mlajši so se radi tudi kopali in skakali v vodo. Ti se za stare knape niso dosti menili!

Lahko pa rečemo, da pravi knapovski urnik morja ni vseboval. Po jutranjem četrturnem kašljanju, po kofetu in kapseljnu sadjevca pa morebiti tudi dveh ocvrtih jajcih je bilo še najbolj smiselno pričakovati, da bo eden od njih stopil pred druge in objavil:

“Jaz pa vem kje ima en kmet tu blizu dober refošk!”

In karavana je šla. Odločno in pogumno. Kakšen tudi malo boječe in s trdnim namenom , da bo to le za pol ure. Kateri je od ženske tudi malodane pobegnil in če ga je ugledala takrat babnica v pivski družbi, ki je koračila po poti stran od doma je za njim brezupno vpila naj se vendar vrne, barjagula pijana!!

Ko so gospodje prišli do za tisti dan izbranega kmeta so vino najprej previdno poizkusili, kar z drugimi besedami pomeni, da so na dušek zvrnili vsak dva deci. Naj samo pripomnim da vinskih kozarcev po en deciliter oni v tistih časih še niso poznali. Po prvem je seveda sledil drugi in tretji. Po začetnem pokušanju in modrem kimanju je bilo vino odobreno in vedno je bilo jasno, da kmet soda ni zastonj načel! Zamešati je bilo treba karte za škopon in trešet, gospodar je narezal malo pancete in …… ……Kaj je od jutranje moške družbe pozno popoldne prikolovratilo nazaj med svoje, ne , o tem ni da bi govoril!

In vsak dan znova eno in isto. Le vsak dan je kakšen več sam sebi obljubil , da ga danes ne bo pil. In vsako jutro je bila prelomljeno več takšnih zaobljub. In ženske so bile vse bolj naveličane tega “dopusta”, ki je pomenil le vse več dela in še več ubadanja z vsega naveličano mularijo kot ponavadi. In še nekaj se je za malenkost spremenilo. Zadnje dni se je jutranja krilatica nekoliko spremenila:

“Jaz pa vem , kje ga ima eden pocen’ !” in so šli!

Ja, počasi se je cela avantura približevala svojemu koncu. In prišel je dan, ko se je druščina spet spravljala na avtobuse. Še zadnje fičnike so dedci zbrali in kupili par flaškonov za na pot, tistega bolj poceni seveda. In avtobusi so odrinili. Nekje, precej kilometrov više sta se obe vozili še enkrat tradicionalno ustavili. Tam so ženske osmukale dva grma lovora in odlomile vsaka par vejic rožmarina, možje pa so stopili malo više v breg in natrgali nekaj malh pelina, ki je pozneje dajal grenkobo knapovski pijači gerušu. Naprej je šlo brez posebnosti in tako kot prvi dan . Le vse se je obračalo v drugo smer in pijače ni bilo toliko. Vina je na koncu čisto zmanjkalo od žganja pa je komaj še kdo kje izbrskal kakšen zanalašč pozabljen tropinovec. Pa, kakorkoli že, premalo pijače pa le ni bilo………

……..je še kako občutil to jutro Matevž. V glavi so mu še vedno nejasno odmevali glasovi prejšnjega večera. Vriskanje in nekaj, kar naj bi bilo petje ga je še dodatno tiščalo pod pokrovom, ki je že tako dajal občutek, da ga bo zdaj , zdaj odprlo. Brez volje in moči je po branju seznama stopal proti jami. Ko so se naložili rudarji v dvigalo so jih spustili v šaht in objel  jih je vonj njihovega vsakdana. Nekateri so se že zjutraj radi malo hecali, nekateri so bili čisto tiho in za kakšnega je bilo celo znano, da ga je bolje ob takšni uri pustiti čisto na miru.Matevž je napol kinkal in si zagotovo ni želel vprašanj in pogovorov. Prav odleglo mu je , ko so ga odložili na osmem obzorju in se je lahko v prostoru, kjer je s tovar’ši večkrat čakal abzerja in njegova navodila malo oddahnil in naslonil na podpornik. Včasih so možje tako čakali tudi četrt ure in več in ni bilo redko , da je kateri še malo zakinkal. Matevža je to jutro vzelo in bogve kaj ga je po desetih minutah iznenada vrglo iz sna.

“Zbudi se , zbudi se!” , je dregnil v najbližjega kolega “ zdaj, zdaj bo prineslo un’ga pankrta!”

“Mater sem jo usral!” je spreletelo Matevževe možgane v naslednjem trenutku, ko je v soju jamske svetlobe ugledal šefov neprijazni fris. Saj tip niti ni reagiral posebno ostro. Pravzaprav se je kar dobro pretvarjal, da sploh ni slišal Matevževih besed. A Matevž je še kako dobro vedel, da ga je slišal in tudi kaj to zanj pomeni. “Mater, sem jo usral!” je ponovil sam pri sebi “Sam ljubi bogec ve koliko časa bom plačeval za tistega pankrta. Najslabša dela mi bo dajal in smrdljive brente bom moral prazniti. O marija in preklemansk berkmandeljc, ki ni ustavil mene in mojega trapastega jezika!”

Ja, vse to mu je begalo možgane, ko je počasi ubijal svojega mačka in ko mu je že bogve kolikič pritekel curek švica po golem hrbtu. In ko je tako odkopal za vagonček rdeče rude se je vzravnal in udaril s svojim orodjem po nakopanem materialu.

“Ma naj bo kar če bit!” je odločno rekel svojemu tovar’šu “ ampak na morje bomo pa še šli!!”