V staro kovačijo je Flavio prišel, kako bi rekli, s hribov. Sicer v teh časih ni več smiselno poudarjati geografskih značilnosti rodnih krajev, saj pravih hribovskih vasi “bogu za hrbtom” ni več kaj dosti. Vendar pa je Flavio očitno prišel iz ene takšnih. Fant preprosto ni znal hoditi po ravnem in govoriti normalne govorice. Ni znal piti gaziranih pijač in v štirinajstih dneh si ni mogel zapomniti poti na sekret.

Že tisti dan, ko je skupaj s še dvema vajencema prišel na svoj prvi šiht, je v starejših mojstrih vzbudil posmeh, nekateri bolj grobo otesani so kar brez milosti bruhnili v krohot. Flavio se je na takšen nemogoč sprejem plaho oziral in mencal in se po račje prestopal levo desno na svojih iksastih debelih nogah. Medtem sta ostala dva prižgala cigareto in se brezbrižno ogledovala po delavnici. Prav malo jima je bilo mar kako se vedejo kovači, tako ali tako nista nameravala dolgo ostati med njimi. Čakalo ju je nadaljevanje šolanja, ki ju bo pripeljalo v kakšno lepše okolje. Flavio teh misli ni mogel deliti z njima. Kvečjemu je lahko tuhtal, kako in kdaj bo končal osnovno šolo in predvsem, kako se bo navadil dela in obnašanja med temi ljudmi.

Pa ga je tista najhujša plahost kaj kmalu minila. Vpeljal se je v družbo ljudi v delavnici. Resda so njegovo ponižnost in neiznajdljivost izkoristili in kmalu je moral zjutraj kuhati možem kavico in tistim nekoliko nesramnim tudi hoditi po cigarete in jim čistiti delovna mesta. Pri tem je dajal vtis zadovoljnosti in nikoli ni pokazal kančka slabe volje, ko so ga kovači poniževali in zasmehovali. Posebno se je trudil Flavio prikupiti obema delovodjema. Na prvi izmeni to ni bilo težko. Vincencu ni bilo težko pihniti na dušo. Možakar ga je namreč rad spil kakšen glaž, kar liter recimo in novi vajenec je to urno izkoristil in majstra zalagal z vinom, šnopcom in vinjakom, da je vsak dan že pred malico smrdelo iz dedca kot iz vojaškega čevlja. Na drugi izmeni je bil šef Ivan in ni ravno toliko pil. Vsake toliko pa se vseeno ni branil kakšnega kozarca. Zelo rad pa je kdaj pa kdaj, posebno na nočni, postlal za regali in oddremal kakšno urico. Včasih je z nočne že po pol šihta mrknil domov in je kdo drug zapisal šihte v evidenco. Flavio mu je pri njegovem načinu dela s veseljem obilno pomagal. Kdaj pa kdaj mu je celo prijazno rekel naj si malo odpočije. “Bom že jaz malo pogledal”, mu je sladkobno prigovarjal.

Delavnica se je precej širila tiste dni, prihajali so novi stroji in naročila in ravno v času omenjenega uvajanja našega malega hribovca je z vrha prišla komanda, da je treba uvesti redno tretjo izmeno. To je bilo kar hitro urejeno. Zaposlili so nekaj mož in z uprave je tajnica Marija prinesla spisek in ga urno pripela na desko pri vratih. Možje so si novost z zanimanjem skočili pogledat in takrat so od prvega do zadnjega onemeli. Ma, ne onemeli, odprtih ust so buljili v podatke na papirju. Naj razume kdor hoče, kovači, ne stari ne mladi, tega res niso mogli dojeti. Pod naslovom delovodja je bil namreč napisan nihče drug kot po njihovem največji nesposobnež, ki je dihal zrak kovačije. Ja, Flavio je bil njihov novi šef.

Ko so se zjutraj zbrali v kovačiji, možje niso prav vedeli kaj naj si mislijo. Kar nekako tiho so bili in čakali, da se lotijo šihta. Flavio je stal ob svoji novopridobljeni pisalni mizi in dajal vtis čisto drugačnega človeka kot prejšnje čase. Glavo je dvignil, postal je višji in se izprsil. Celo stal je manj iksasto kot prej. Predvsem pa se očitno niti malo ni ustrašil svoje nove funkcije, kot da bi jo že dolgo pričakoval. Prvi se je okorajžil eden starejših kovačev in prekinil morečo tišino:”Sedaj nam pa verjetno ne boš več kuhal kofeta, Flavio?” Nekaj se jih je kislo nasmehnilo. “Točno tako,” je jasno odgovoril vprašani, “pa s tem ne bo zadrege, veste. Kave tukaj sploh ne bomo več kuhali. Za to imate čas doma. Tu ste zato da delate!” “Boš videl, mulc!” je skočil pokonci isti kovač a ga je novi šef nekako ignorantsko preslišal in utišal s svojim govorjenjem. Le s kotičkom očesa ga je ošinil, kot da ga je mimogrede spravil v spomin in nadaljeval: “Predvsem pa se šiht začne ob šestih, ne četrt ali pol ure pozneje. Kdor tega ne razume, bo razumel pa petnajstega.!” Možje so ostali brez besed in počasi so se odpravili na svoja delovna mesta. Pa jim je napihnjenec tudi to namero preprečil. Šef, da določi kaj bo kdo delal, je rekel in poslal kovače delat čisto druga opravila kot so jih bili vajeni. Zmeda, ki jo je sprožil s svojim nastopom pa je bila točno tisto, kar je želel.

Po tistem jutra niso več dišala po kavi in ura je do sekunde točno zagospodarila v delavnici. Možje so se ločili od svojih delovnih mest, ki so se jih nekateri navadili v desetletjih trdega dela. Pozabili so lahko na pavze in celo malicati včasih niso mogli v miru. Predvsem pa so se nehali pogovarjati in si pomagati. Flavio se je po Stalinsko obdal z dvema, tremi podrepniki, kakršnih ni težko najti v povprečju našega mirnega, ponižnega ljudstva. Ljudje so se tako počasi začeli bati drug drugega, nekateri so zgubljali živce, spet nekateri robantili in grozili. Te zadnje je Flavio hitro spravil v red. Mimogrede je v imenu plemenite dolžnosti in splošnega dobrobita takšnim jeznežem podtaknil neizpravno orodje ali pripravo in jih pozneje obtožil, da so krivi za nastalo škodo. Pogosto je napihnil čisto vsakdanje napake pri delu in se tako znebil neprijetnih, pa čeprav marljivih in sposobnih delavcev.

Posebno se je zavzel za svojo konkurenco, ki jo je videl v Vincencu in Ivanu. Začel se je vmešavati v njuno delo in iznenada prihajati na njune šihte. Brez težav je na enem takšnih obiskov uspel ob zahtevanem spremstvu varnostnika dobiti Vincenca dovolj okajenega, da je moral domov in pozneje pred disciplinsko. Podobno je opravil z Ivom. Komisiji je predložil pet ali deset datumov, ko je Ivan šiht prespal ali pa ga predčasno zapustil. Za vse je, nenavadno, imel potrebne priče, ki so bile očitno po slučaju prisotne ob dogodkih. In glej ga zlomka! Bile so te priče ravno izmed tistih podrepnih članov kolektiva. Nenavadno! Oba možakarja sta zaradi dolgega staža in starosti sicer ostala v delavnici a sta nadaljevala kariero z metlo in vozičkom.

Tako je še bolj zrasel naš Flavio. S šefom proizvodnje sta postala malodane enakovredna sodelavca. Ing. Feliks mu je lahko popolnoma zaupal in Flavio mu je to vračal tako, da je opravil precej njegovega dela. Velikokrat je inženirju prinesel načrte ali delovne naloge samo v podpis. Enkrat je tako vtaknil v kup dokumentov navodilo za taljenje v veliki peči. Nekako se je slučajno zmotil in namesto nekaj minut, napisal čas nekaj ur. Inženir je zadevo podpisal, Flavio je poskrbel za striktno upoštevanje in rezultat….pet ali šest milijonov škode. Feliks ni niti počakal na zasedanje komisije. Udaril je po mizi, pljunil Flaviu v ksiht in jadrno zapustil prostore..za vedno.

Flavio se zaradi pljunka ni dosti sekiral. Ja, nizkotnost, to je pa res obvladal.

No, in takrat je Flavio postal pravi big boss. Njegova pot navzgor je zgledala od daleč tako neoporečna in zaslužena, da je užival od nadrejenih vso podporo. Tudi količina izdelkov se je nekoliko povečala in tudi to je bil zanj pomemben plus. Slabše kvalitete in velikih škod na strojih in orodjih zaradi pretiranega tempa, slabih delovnih odnosov in odhajanja dobrih, izkušenih delavcev ni nihče hotel opaziti.

Ja možje so odhajali iz kovačije. Flaviu se ni dalo upreti. Še najhujše kar se mu je kdo upal storiti so bili napisi na sekretu, kjer so pisci grafitov pisali grdobije o Flaviu in njegovi družini in poreklu ali spolni usmerjenosti. Eden takšnih grafitov je psoval nesrečno njegovo mater, ker ga ni utopila v prašičjih pomijah prej kot je začel smraditi ta svet.

Marinko je po svoji stari navadi dokaj dobro prenašal situacijo. Izogibal se je konfliktov in velikokrat je obdržal v sebi, ko ga je imelo, da bi nadrl pokvarjenca in ga prijel za kravateljc. Le sam sebi je moral priznati, da ta kreatura vpliva na njegovo življenje veliko bolj kot bi bilo pametno in da je njegova drža le na videz tako pokončna, v resnici pa na bolj spodnji meji ponosa. A Marinko je bil pač takšen človek. Bal se je za svoje delo in skrbel je za veliko družino, ki mu je pomenila vse. In še nekaj! Znal se je veseliti majhnih stvari. Ene takšnih se je potroštal neko ponedeljkovo jutro. Na začetek šihta je čakalo nekaj novih fantov. To je bil, kot že rečeno, vsakdanji pojav, saj so se delavci zaradi pokvarjenega ozračja menjavali kot potniki na trolejbusu.

“Marinko,samo poglej tistega bednika!” je posmehljivo z vzvišenim tonom rekel Flavio, ki je ravno takrat prišel mimo. Pokazal je na malega debelušnega novinca, ki je preplašeno stal malo stran od drugih. Videlo se je, da je prišel s hribov. Marinko je na videz brezbrižno vzel na znanje njegovo pripombo in pogledal je omenjenega siromaka, nekje v sebi pa je občutil nekakšno otročjo radost in imelo ga je da bi bruhnil v smeh. Pa je bil kar tiho. Je že vedel zakaj.