Pisati blog se mi je vsa ta leta zdelo nekaj zelo lahkega. Tako simbolično bi lahko rekel, da je bilo to celo lažje, kot ne pisati. Težav, dilem, pritlehnosti, zarot in podobnih nemarnosti kar mrgoli okoli nas. Sam sem vedno želel in včasih, hvala bogu, tudi uspel obdelati tudi marsikaj bolj svetlega in prijetnega. Če le malo poskusiš opazovati svet in ljudi okoli sebe, te mora nekaj spodbosti, sprovocirati, te prisiliti, da spraviš možgane v pogon.

Veliko sem razmišljal o tem, kako se večina ljudi odziva na te dražljaje iz okolja. To bi verjetno lahko pomenilo, da sem tuhtal, kako bi se moral obnašati tudi sam. Vzorec, ki se mi je ustvaril, mi nikakor ni všeč. Večinoma gre za princip navijaštva, za princip totalne opredeljenosti. Ljudje se postavijo na nek pol in tam obravnavajo dogajanje. Tudi če to počnejo inteligentno, razmišljujoče, se hitro vidi, da je objektivnost pod velikim vprašajem. Enak dogodek opisujejo, komentirajo, sodijo, čisto drugače, če je protagonist doma na njihovem bregu in diametralno nasprotno, če je le-ta drugačnih barv. Barv, ki pripadajo nasprotnemu taboru.

Včeraj so me prijatelji poklicali, da moram obvezno, na vsak način priti pred neko oštarijo. S kitaro in dobro voljo. Tam so me že čakali s harmoniko, bobni, perilnikom, titovkami, šajkačami, celo eno belo šiptarsko čepico in ostalo šaro. Popili smo rundo ali dve, potem pa kar na ulici pričakali sprevod dveh policijskih avtov, golfa enko in fičaka, ki sta spremljala belega mercedesa. V slednjem so pripeljali samega maršala v beli svečani uniformi, zraven pa je sedela Jovanka. V spremstvu je bilo nekaj policistov in oficirjev. Starejši možje. Strogi in resni. Mi pa smo odšpilali, odpeli, odbobnali par klasik, od Jugoslavije do Čoličeve »druže Tito, mi ti se kunemo«.

Moram priznati, da smo se zabavali. Ma kaj zabavali, nasmejali smo se do solz. Ko sem, tako vmes, ali pa malo pozneje pomislil, da to ni ravno moja »opcija«, namreč to paradiranje z jugoslovanskimi simboli, zvezdami in himničnimi revolucionarnimi pesmimi, sem malo podvomil v svojo načelnost, v svojo držo. Ja, porkaduš, Dare, a imaš sploh kakšno mnenje?

Potem pa sem pogledal okoli sebe, vso to veselo druščino. Neobremenjeni so se mi zdeli in pozitivno so delovali v vsakem trenutku. Dobro, v prid takim prireditvam gre tudi dejstvo, da so imeli v nekem razburkanem obdobju slovenske zgodovine na eni strani res neprimerljivo boljšo muziko, kot na drugi. Mislim, res neprimerljivo. Celo tako drastična je ta razlika, da se najde tudi takšen analitik, ki trdi, da je to odločilo takšen tok zgodovine.

No pa če se vrnem na začetno misel zapisa, ki ima spet dobro možnost, da že pred koncem izgubi in pozabi nit, ki si jo je zamislil na začetku. Gledam to blogovje. Pa, če se sprijaznemo s tem, da blogarija in ostala tvit, forum, in podobna šara, niso ravno najpomembnejša stvar na svetu, lahko spoznamo presenetljivo dejstvo, da tudi v veliko bolj cenjenih medijih zadeva ni dosti bojša oziroma dosti drugačna. Nekateri temu pravijo polariziranost, razdvojenost ali kaj podobnega. Jaz bom poskusil najti izraz do konca zapisa.

Vedno sem poskušal o problemih tega sveta, ki je v mojem primeru sicer, mimogrede, prej majhen kot velik, opisovati skozi ljudi, skozi usode, skozi zgodbe. Zadnje čase sem se vsled vsega tega celo oprijel na videz nesprejemljivega mnenja, da zgodovinska dejstva sploh ne obstajajo. Poleg zgodovinskih bom moral nekako v to modrost vklopiti še to, da aktualna dejstva pa sploh niso nič vredna. Spomnim se besed profesorja zgodovine, ki je dejal nekako takole:«Ko berete časopis, se morate zavedati, da je resnice samo kakih 5 procentov, pa še to odpade večinoma na osmrtnice in včasih vremensko napoved!« In tako sem zares prišel do točke, ko sem tega sranja postal maksimalno sit. Pa ne le sit. Postal sem utrujen. Bolj kot sem utrujen, ko ročno nacepim dva metra drv in pokosim najbolj vratolomno senožet. Pridem na blogovje in ne le, da ne morem nič prispevati k vsebini. Ne, že samo to, da portal preletim in vidim kaj je novega, že to me utrudi in zatre. Ne ljubi se mi več spraševati, kako lahko ljudje s tako ihto zagovarjajo najhujše zlo, ki se je dogajalo, kako lahko vzamejo to celo za glavno vodilo, ki jim daje energijo vedno, vsak dan in v nedogled?! Prebral sem precej naših najboljših piscev, literatov in vsi po vrsti so znali obsoditi slabe stvari. Pa ob tem niso izgubili sebe in svoje hrbtenice. Potem sem dojel zakaj ne spadam v to greznico ravno tako zelo kot bubreg v loj. To moje okolje, virtualno in na žalost prepogosto tudi tisto tadrugo, tapravo, je preplavljeno z osebki, ki so obsedeni s tem kako zelo dobro razmišljajo in kako zelo do amena prav imajo. Seveda to vsebuje tudi neovrgljivo dejstvo kako strašansko retardirano idiotsko krdelo so tisti, ki razmišljajo drugače.

Občudujem in cenim vse maloštevilne blogerske in ostale znance, ki uspejo ostajati to kar so. Poeti, pisci, umetniške duše, ljudje, ki znajo razmišljati mimo tega. Znajo in se trudijo razumeti človeka, čustva, razmišljanje in življenje. Zdijo se mi maksimalno nad vsem tistim kar sem poskusil zaobjeti v ta zapis. Seveda, skupaj z mano, zaradi svojega načina ne morejo biti ravno v središču dogajanja, ampak to v takšnem okolju niti ni tako velika cena.

In tako sem razmišljal včeraj. Zlahka bi nas kdo označil za klovne. Kakšen bolj našpičen bi nas celo bolj grdo okarakteriziral. In če bi pogledal sam sebe, lahko na posnetku ali sliki na kakšnem FB profilu, bi se tudi sam verjetno počutil tako, bolj glumaško in nesofisticirano. Potem pa sem pomislil na ljudi okoli sebe, na nasmejane obraze, na veselo vzdušje in na drugi strani na zamorjene, samovšečne pametnjakoviče, ki gnojijo in morijo vse okoli sebe dan za dnem in v nedogled … vsak klovn se mi je zazdel  svetlobno leto bolj pameten od njih!

p.s. aja, »beda« je tisti izraz