Ni te tukaj? Kaj je s tabo? Si usahnil? Si se izpel, marija madona, bohvarnesreče? Ali nimaš idej ali si z močmi čisto na tleh?

Le kaj se dogaja'? Gledam ta bel digitalni list papirja in se izogibam besednim zvezam, ki sem  jih na teh straneh prebral že gravženkrat. Kriza navdiha, kriza obstoja, kriza dihanja tega skupnega zraka nas, kao pišočih ljudi.

Nimam odgovora. Edini, ki mi pade s taprve, na hitro, na pamet je ta, da me za ta usmrajeni zrak prav en drek briga. Ampak to bi lahko zgledalo, da sem negativno nastrojen, kar pa ni res. 

Prav nekakšno veselje občutim, kadar je zunaj lep dan. Topel in svetel, takšen, ki vabi v naravo, k delu ali zabavi. Ki vabi k gibanju, premikanju naših okorelih trupel. In takrat me dobesedno osrečuje, ko opazim, da je manj udeležbe na spletnih modrovališčih, kregalnicah in okoliških mestih. Vem, da so tisti ostali naredili dober izbor!

Nekdo mi je že milijonkrat povedal, da bom umrl, če bom žrl dele živali. Zaradi etike in zdravja, logike in naravnega redu, me bo ravno to ugonobilo. Tako je zapisano. Avtor je naredil piko in vitek, bled in zdrav kot dren šel na cenen vinjak in krigel pira.

In zvem, da je gej, tip, ki si ne želi pod rjuho brhke mladenke ampak kosmatega deca, ravno tako človek. Že tolikokrat so mi to povedali. Pa sem se trudil pojasniti, da jaz to že vem. Da ne razumem popolnoma njegovih želja, ampak jebiga, človek je pa definitivno. Ima osebno izkaznico, davčno številko in, zatiran kot je, zna jamrati in se smiliti sam sebi. Človek pa pika.

Potem nastopijo zgodovinski liki. Dobri in slabi. Črni in beli. Nimajo obrazov, niti imen. Njihovih usod sploh ni. So samo del slabega ali del dobrega sveta. Potolčeni ali slavljeni. Zakopani pod rušo in opljuvani za žegen. Smejoči in žareči na plakatih za junaški filmski spektakel. Moraš sovražiti in, če si božji, jih moraš imeti rad.

In zvrstijo se dnevne novice. Novice, ki so bogve kje dobile ime. Novo in najnovejše, vse pa staro kot mati zemlja . Stavim, da so se o njih že pred velikim pokom  prerekali. Treba je biti jezen. Stiskati pesti do belih členkov in jezik do bolečine stiskati z zobmi. Treba je očitati in obtoževati. Treba je modrovati in neukih ne opustiti blizu. Treba je biti preprosto hud.  Spodviti  rep, molče in pohlevno prenašati  vse, kar bomo jutri stresali na digitalni list papirja, strah pred pokvarjenimi barabini, uklonjenost in hinavščino, to prihranimo za popoldne.

Verzi, ki to res so! Kraji, ki jih ljudje res opazijo in to žari iz njihovih opisov. Zgodbe, spisi, ki v njih začutiš osebe in čustva, resnično razmišljanje o svetu okoli nas, vse to kapa v to kloako neopazno, brez možnosti. Malo pobrbota, žvepleno in zamolklo. In že ni ničesar več.

In tako vstanem v ta dan. Srce mi zaigra ob pogledu skozi okno. Nič jeze, nič belih členkov, nič očitanja, nobenega materiala za vsaj majhno, skromno tragedijo. Kaj naj storim? Kaj je z menoj?

Nekoč sem napisal spis z naslovom,ki mi ga je predlagal prijatelj. No, niti ne predlagal. V bistvu je trdil, da se vsak dober spis začne tako. »Bil je lep sončen dan!«