Pa dej no. Povej!

Lej, stari. O tem pa ne bi!

O času. O tem in o tistem. O preranem. O zadevi, ki se trudi le, da mi dela težave. Trudi stalno, vedno in zares. S prvo minuto v jutru se spravi name. Me muči in ubija, dan za dnem. Neutrudno uspeva dajati vtis, da je vedno huje in da ne bo nikoli bolje. Vse sledeče ure razvleče v mučne dolgčase, dan zna predelati  v brezoblično reč, ki ne veš  kaj bi z njo. Pretvarja se in spreminja kot kameleon. Iz danes v jutri, iz uscane meglene zime v pisano jesen. Nikoli ne dela za nas in nikoli mu ne uspeva , da bi prikimali in zadovoljno rekli »Zdaj pa ja!To je to!« Dolgčas in odveč. Prezgodaj in predolgo. Cele dneve bi izbrisali iz spomina, cele mesece. Z veseljem bi ukinili cel kakšen letni čas. In potem se vsedemo in zamenjamo koledar. Iz vsega razberemo le to, da bo vnaprej težje in huje. Da je vse skupaj prehitro minilo. On pa v posmeh postaja lep šele, ko je star.

O ljudeh pa res ne bi. Ne danes. Ne sploh! Ljudje gomazimo po tej naši matrici in tuhtamo česa žrtve že smo! Kaj se dela norca iz nas. Kot prgišče zrnja med lačne kokoši, nam je nekaj ali nekdo v zobanje vrgel nekaj kalupov, nekaj pravil. Vrednote in stereotipe. Naj mahamo  z njimi in vpijemo »hej, hej!«. (»Kdor ne skače ni Slovenc!«je lokalna varianta.) Vemo za religije, vsajene vrednote, novodobno človeško širino. Vemo za tradicijo, ozkosrčni patriotizem in za svetovljansko odprto srce. Vemo za sto nazivov za to, da so za nas drugi bedaki. Nihče pa ne ve več, da se s čisto navadno pametjo po treh mirnih vdihih da pametno razmisliti čisto o vsem. Nihče te možnosti ne jemlje več resno. Za to ne bomo uporabljali možganov. Mi bomo kupili, prodali, zmanipulirali, obdelali resnico in enostavno, pošteno srce prepustili bednemu, zasanjanemu  poetu. Naj se on bode s tem. Mi bomo podrli vrtove in zažgali starodavne domačije. Obrnili bomo svet na glavo in začeli nekaj, karkoli pač že, kar se bo imenovalo po nas. Saj smo ljudje!

O besedah ne morem. Joj pa bi rad. Besede mi božajo dušo. Včasih mi letijo izpod prstov in pripovedujejo prijazne stvari. V teh časih to niso več prave besede. Komaj slišno cvrkanje, niti šepet. Prave besede grmijo iz ust vedežev, znalcev. O vsem in za vse. Urbi e torbi. Cele poplave, Neustavljive in nepremagljive. Brez možnosti ugovora, brez možnosti zmigovanja z glavo, neodobravanja in pripomb. Tako močnejše in večje od vsega. Od vsega kar kdo naredi, premakne. Od stvaritev, od izdelkov, od remek dela najboljših izmed nas. Nič ni niti bleda senca proti besedi, ki rohni in blebeta nekje nad nami. Mi spodaj s svojim bednim početjem ne zmoremo delati hrupa. Naša kladiva, naši stroji, vozila na gosenicah in takšna s krili, traktor sredi polja ali gigantsko plovilo, ki pristaja med rjastimi doki. Množice ljudi s počrnelimi obrazi, trume vpijočih, proseči obrazi, krvaveči, pritisnjeni ob žico in pregrado, grožnje, parole, nasilje, napad … vse je le bleda senca, majhen, komaj zaznaven incident, nepomembna, kolateralna škoda nekega nepomembnega dne. Potem pa pride na vrsto beseda.  Po babje vreščeča ali brkata, globokega glasu. Ni treba, da pove, da pomeni. Ni treba, da  ima za pol usranega piškavega lešnika vsebine. Mora biti tam. Glasna, vzvišena . In mora imeti mikrofon.

O ljubezni ne bi. Lej stari, poskusi razumeti starega kozla. O ljubezni mi po glavi ne leti več veliko teorij. Ko sem lačen stopim do hladilnika. Odprem vrata in v njem posveti luč, Vse je jasno. Samo izberem in zaužijem. Nikoli in nikdar ne stopim do tipkovnice in predelam lakoto in njene variante z vseh možnih strani. Poetično, sociološko in antropološko skozi vso človeško zgodovino. Le če bi bil frižider prazen, bi poiskal kje drugje kaj za pod zob. Tako pa ljubezni toliko okoli nas. In v sebi jo najdem brez vsakih težav. Le neuslišana bi bila pravi material za rime in verze, prazen hladilnik in muza, ki ne bi mogel do nje.

Lej, res ne bi. Ne morem. Ne gre.

O danes o jutri. O tebi in meni. O zakaj in o zato.

O manipulaciji, o teoriji zarote, o koristoljubju, stremuštvu. oholosti, te ve prodaji in resničnostnem šovu,. Ne morem, ne gre!