Z mojim osebnim menedžerjem sva posedela v njegovi razkošni pisarni prvič po novem letu. Že kaka dva meseca si nisva vzela časa. Tokrat pa me je zares prijazno, skoraj proseče poklical, naj pa le pridem na kavico. Ta najina srečanja so bila že tako, milo rečeno, malo posebna, nenavadna, kadar me je tako povabil pa se mi je sploh zdelo vse skupaj zelo čudno. Nekako tako, kot da me kliče na pomoč. Kot bi v neki stiski potreboval nekoga za pogovor. Nekoga, bi lahko rekel, bolj navadnega.

Saj okoli možakarja, okoli veličine kot je bil, ni bilo nikoli dolgčas, nikoli miru. Vedno se je po njegovi pisarni smukalo veliko ljudi. Nosili so mu poročila o svojem delu, rezultate poslovanja njegovih firm, cele mape grafov in izračunov, ki so, povečini štrleče navzgor, kazali razcvet in dobiček, ki se je zgrinjal na njegov, bog ve kako velik kup. Dobrikali so se mu in pazili na vsako besedo, se trudili nositi zgolj dobre novice, mu ponarejeno sproščeno, z medlim, osladnim humorjem popestriti jutro in na vse možne, naučene načine kazati svojo lojalnost in pošteno delavnost.

»Pha!« je prhnil, brez besede pa vendar s tako mnogo vsebine, ko sem ga enkrat pobaral, kako da s temi svojimi podsodelavci ne posedi, pogleda tekme in popije kave. »Pha!« Odsekano, skoraj jezno, z jasnim sporočilom, naj ne spuščam takšnih bednih pripomb!

Pa sva posedela. Tekme tokrat ni bilo, le radio je spuščal v prostor nekaj muzike in nepomembnih sporočil in tako skrbel, da v prostoru ni bilo nepotrebne tišine.

»Kako si kaj, Dare?!« je bil dober začetek. Vedno je to dober začetek. Potem lahko tako nadaljuješ pogovor še nekaj časa. Povprašaš o počutju, pa o zdravju otrok in cele žlahte. Potem se enkrat prevaga na tisto bolj pričakovano stran. Takrat vzdušje dobi normalno, sobno temperaturo in šele takrat tudi pravo vsebino.

»Ste me kaj opravljali in zaničevali zadnje dni!« je tokrat gospod presekal prijazen uvod. Besede je nekoliko nespretno zavil v hudomušnost in sproščen, na videz nepomemben  stavek.

»Ma veš, da niti ne! Včasih se nam zdi, da smo že vse povedali. Včasih ob kofetu malo pošimfamo, si privoščimo malo cinizma. Pa to je bolj za priboljšek. Kot malo peciva zraven tiste žlobudre iz avtomata. Verjetno se ravno takrat spomnimo na to, da še ni tako dolgo, ko smo kot ljudje sedli za mizo in ob pogovoru spili pravo kavico, prej kot so neki tvoji eksperti izračunali, da ti lahko takšne malenkosti prinesejo še kakšen usran cent na ogromen kup. Ja no, ampak cent na cent pa gre!« sem si še sam dovolil malo blagodejne arogance.

»Pa se menda ne ukvarjate resno s takšnimi malenkostmi!?« me je poskusil ustavljati.

»Seveda ne. Le da ne vidimo takšnih stvari vedno kot malenkost. Velikokrat se nam zdi, da so takšni ukrepi, ki jih imenuješ malenkostne, del zelo velikih sprememb, ki so nas čisto zaobšle. In veliko manj je pomemben odnos do ljudi, zadovoljstvo in vzdušje, kot pragmatično sledenje nekim uvoženim standardom in sistemom. Da ne govorim o tem, da se cele ekipe ukvarjajo z vsako našo sekundo, z grafi in smeškoti, z rdečimi in zelenimi kazalci. In vsem krizam navkljub ni problem teh ljudi plačevati. Očitni ni to niti približno tako težko, kot delavcu dati malenkost več od minimuma!«

Za trenutek je postal potem pa čisto nalahno otresel z glavo. Tako gesto po navadi vidimo pri komu,ki kljub trudu ne more najti smisla sogovornikovih besed.  Telefonsko tajnico je po treh ali štirih klicih moj menedžer kar izključil. Zelo lepo od njega. Tista ta prava, živa tajnica pa je ravno v tistem trenutku prinesla kavo.

Pogovor je potem preusmeril na običajne banalnosti. Kot vedno sva se malo dotaknila španske in angleške nogometne lige, smučarije in ostale navlake, ki so uspešno zamašile tiste kofetarske minute.

»Ampak vseeno« se je v sekundi zopet zresnil »vseeno me zanima kaj si ljudje v resnici mislijo o meni. Pa čeprav ste vsi prepričani, da mi je vseeno. Da mi prav dol visi, kot se reče v teh časih. Kaj je glavna zamera? To, da imam nekaj več, kot tvoji kameradi?  Ali nihče nikoli ne pomisli, da sem si vse kar imam, tudi zaslužil? Da mi ni bilo nič podarjeno?«

Zares sem si zaželel, da bi mu pametno, premišljeno odgovoril. Res bi rad decu povedal nekaj svojih misli. Vzel sem si nekaj dolgih trenutkov in namrščil čelo! Nisem hotel napasti, kot sindikalni funkcionar, ki vedno nastopi z enim in istim že vnaprej predvidljivim stavkom. Lahko bi mu oporekal tisti pošteno zasluženi denar. Lahko bi se sporekla okoli tega, ali je bogatel samo takrat, ko je bil uspešen ali tudi takrat, ko je levo in desno podiral vse pred seboj in za sabo puščal pogorišče.

»Veš kaj ti še najbolj pogosto pripisujemo?«

Sunkovito je dvignil obrvi! Vsako v svoj vprašaj.

»Da si izgubil stik z realnostjo. Da si kljub svoji izobrazbi in veščinam izgubil občutek o vrednosti in vrednotah. Da ljudi sploh ne poznaš več! Nas ne briga ravno tako zelo kaj imaš, kakšne hiše, kako veliko jahto in kaj vse si privoščiš. Ampak v naših očeh živiš v nekem drugem svetu. Pogosto se tolažimo s tem, da tisti svet ni posebno lep, to da takšno stanje ni v prid napredku in uspehu pa tudi ostaja le brezplodna misel!«

»Dare, pošteno povedano, ne vem prav dobro o čem govoriš.

Zastal sem še za sekundo, potem pa bleknil!

»Koliko stane kilogram kruha?«

Mogoče bi takrat naštel še kaj od osnovnih stroškov navadnega človeka pa ga je že to zmedlo in nič ni bilo videti, da mi bo kaj pametnega odgovoril. Le nekaj je zmomljal in mrščil čelo. Jaz pa sem ga pred vrnitvijo na delo le še pozdravil in se zahvalil za povabilo. Nisem ga želel še bolj jeziti ali se celo za vedno skregati z njim.

Že tako je bil to zelo osamljen mož!