Treba je, brez pardona, brez pomislekov in brez iskanja,

upoštevanja olajšav, planiti pokonci. Mrzel jutranji zrak,

ledeno hladen pljusk vode, vse to je le začetek,

nobenega smisla ni v tem iskati kaj slabega.

Vse spada zraven. Trenutek slabosti,

mravljinčenje nekje v temenskem delu

in nesmiselna želja, da bi ostal na toplem.

Vse to zavrneš in zatreš v najdrobnejši kali.

Postaviš se na noge, močan in zvedav,

poln neke sile, ki te goni naprej.

Zdi se ti, da bi lomil kosti in podiral zidove.

Samo par formalnih opravkov te še loči do spopada.

To početje ni za mehkužna, nižje osveščena bitja.

Ni za jamravca in bolnika. To je delo za hiperaktivca,

garača, borca do zadnje kaplje krvi in v dlesni

zadnjega čekana, ki z njim grize naprej.

Zgodovina govori o prednikih te vrste.

To so bili ljudje,ki so žrtvovali svoje življenje za stvar.

Vsak svoj dan, ki od njih večine niti ni videlo njihovo oko.

Od temnega dneva, do pozne noči  je potekal  njihov spopad.

Brez možnosti umika ali vdaje.

Udi in um so se vdali šele, ko so v soju sveče gubaste veke

za vedno zaprle pogled.

In vedno je bila z njim duša.

Nikoli ni popustil in se vdal tirnicam.

Nikoli ni ugotavljal s katere smeri piha ta ali oni veter.

Nikoli ni menjaval  plaščev, ko so to delali drugi in

nikoli ni iskal bližnjic do cilja, ki si ga je zadal.

Včasih je nosil glavo na pladnju in ni trznil,

in ni popustil in delal naprej, kot da ni vse skupaj nič.

Na svojo srečo je že zdavnaj pozabil

in včasih je zastavil srečo vseh okoli sebe.

Najbližjih, najdražjih, vseh ki zanje ni imel časa, da bi to sploh bili.

Vedel je za vse kar se dogaja. Sleherni pojav je znal pojasniti.

Potopil se je pod še tako debele plasti kože.

Pokvarjencev, stremuhov, bleferjev.

Spregledal je spletko ali jo napovedal že vnaprej.

Ločil je dobro od slabšega, bolj slabo od najhujšega zla.

Spretno je veslal med vogali in okroglinami časa.

Izumil je brezčasno misel in vse pojasnil z njo.

 Iz njegovih razmišljanj so izluščili citate

in jih uporabljali včasih opiti modreci v delavskih cunjah,

 ki so viseli ob zasluženih šankih ali pa vodilni,

veliki možje, ki so tako podkrepili svojo modrost.

Tehnično je zadevo preprosto obvladal.

Celo tako dobro, da o teoriji ni več razmišljal.

Konstrukcija se je gradila sama od sebe.

Kot stolp, kot megalomanska arhitekturna stvaritev

je rasla nad babilonom  ljudskega uma in brezumja.

Na zidovih so sporočila vodila v lepši svet,

kjer stvarnik ne bi pomešal ljudskih glasov.

 
In, glavno, daleč najpomembnejše od vsega.  Imel je željo!!

Šibak in zmeden. Vrtoglavo majav je stresel z glavo. Oprijel se je te zadnje bilke krčevito in z vsemi ostanki moči. Pika na i! jagoda,ki je bila na mesto na vrhu torte, šele najnižja stopnica. Prva in edina stvari, ki se jo je lahko oprijel. »Ta fant bo pozno odrastel!« so rekli in čudno je stavek zvenel.