Članek
Praznik in narodna zavest
Objavljeno Apr 29, 2016

Ko smo stali pred tistim bifejem, nekateri zaradi svoje kadilske razvade, jaz ker sem tja ravno prišel, nismo mogli spregledati prazničnega pridiha, ki ga je imela ulica. Na drugi strani ceste stoji manjši blok z nekako desetimi stanovanji pa tudi nižje ob cesti se vidi še nekaj hiš. In na enem, nič manj in niče več, kot na enem od balkonov je visela državna zastava. In še ta edina je bila zaradi vremenskih neprilik nemarno zmečkana in razmočena. Taka se je, vsa zlepljena in kot, da bi jo bilo sram ovijala okoli droga v očitni želji, da bi se skrila za tisto rdečo palico.

Seveda smo pozneje razpletli debato okoli izobešanja zastav. In kakopak ni ostalo samo pri tem. Šli smo veliko globje v probleme, ki jih je omenjeni osamljeni, poleg tega pa še dokaj neugleden simbol naše nacionalnosti, na nek način predstavljal.

Naj kar takoj povem, da ne le, da zastave ne izobešam, celo tako brezsramen sem, da slednje niti nimam. Ampak se pa kar s taprve strinjam, da to ni čisto v redu in prav. Če potem še pomislim na druge stvari, ki jih oziroma, bolje rečeno, ki jih ne počenjam, za piko na i pa še na dejstvo, da pogosto odšpilam kakšno dalmatinsko ali srbsko muziko …. Ojoj, kar naenkrat sem se nad narodno zavestjo, nad svojim stanjem duha, nad svojo lastno identiteto bridko zamislil.

Čudno pa je po mojem mnenju tudi to, da se kljub vsemu počutim kot relativno dokaj »zavéden« Slovenec. No, kvečjemu se mi ta beseda v takšnem zapisu zdi nekoliko preveč pompozna, dramatična. Ampak, če se malo zresnimo, stvari so kljub vsemu resne. Zelo resne.

Naj najprej opravim z že omenjeno muziko. Moje muzikarjenje je nekakšno dolgometražno početje. Moji špili so štiri, pet, deseturni žuri. Že kot takšni nimajo prav veliko z neko umetnostjo ali posebno kvaliteto. Gre za zabavo in za zadovoljevanje želja osebe, ki me je skupaj s kolegom ali kolegi nekam povabila. No, in tam odbrenkam nebroj slovenskih narodno zabavnih viž pa tudi hrvaških, dalmatinskih komadov in tu in tam kakšen country  ali rock,n,roll. In ravno tako, kot nimam vtisa, da sem s tistimi hojladrija hopsasaji naredil karkoli za slovenstvo, tudi nimam občutka, da sem v tem smislu s kakšno patetično klapsko balado naredil kaj škode. Z drugimi besedami, teh stvari sploh nikakor ne povezujem. S tem mnenjem sem šel celo tako daleč, da mi prav dol visi ali sprejmejo kakšen zakon, ki bi urejal kvote slovenske muzike v medijih ali ne.

Potem so tukaj omenjeni simboli.  Stanje kakršno je seveda ni dobro. Ob državnih praznikih bi bilo prav obesiti na okna in balkone slovensko zastavo. Ja, lepo je bilo, ko je dobršen del Slovencev z njo mahal Petru Prevcu, ampak tudi za praznik bi bilo v redu, če bi zastave plapolale po ulicah. Nastane pa tu seveda težava. Poleg tega, da se veliko ljudi tega skorajda ne spomni, da je pogosto ljudem čisto vseeno, je tu še dejstvo, da se pri nas v ta namen, torej za potrjevanje prave narodne zavesti, simbolov sploh ne da uporabljati. Ni mogoče. Pri nas s tem, da si na določen dan, s koledarjem in zakonom določenim za praznik, dovoliš izobesiti ali pripeti zastavo, grb ali nagelj, stopiš na eno od skrajnih strani. S tem točno določiš svoje dojemanje zgodovine in verjetno je iz tvoje poteze  mogoče točno določiti tudi tvojo preteklost s predniki, vzgojo in izobrazbo vred. No, s tem pa imam težave. Moje dojemanje zgodovine se je predvsem zaradi odnosa  mojih rojakov do te vede, zaradi dejstva, da z zgodovino v bistvu ne znamo ravnati, zelo zanimivo zasukalo. Prišel sem do zaključka, da so zgodovinska dejstva nekaj, kar preprosto ne obstaja. Nekaj česar ni! Tako mi pri oblikovanju lastne narodne zavesti ravno prvina, ki večini, po mojem mnenju zelo napačno, pomeni glavni argument, odpade kot knof od gat!    

No, tako pa sem končno prišel do nekoliko pozitivnejše plati. Do tistega, ko bi lahko poskusil nekaj povedati v svojo prid. mislim, potem, ko se je izkazalo, da sem na ohcetih in abrahamih prodana balkanska duša in, da nisem borbeno pripaden nobenemu zgodovinskemu plemenu.

Ampak!!! Ja, ampak imam pa svoj jezik rad! In rad imam svoj kraj, svojo domovino! Ne izrabljam vsake najmanjše priložnosti, da jo zaničujem in povzdigujem druge v primerjavi z njo. Nikoli ne pristajam na to, da so nemarneži, ki zadnja obdobja kradejo našim ljudem, razprodajajo slovensko bogastvo, uničujejo dediščino naših očetov, da so to tipični primerki mojega naroda. V jeziku v katerem razmišljam, v katerem imam rad, v katerem se jezim in sanjarim, tudi pišem. To mi je v veselje in včasih, ko mi kaj uspe, tudi v ponos. V neznanski ponos in veselje mi je, ko mi kdo pove da je z užitkom, na dušek prebral mojo zgodbo. Za trenutek se počutim tako vzvišeno. Spomnim se kako sem prebiral stare mojstre nekega drugega časa. Kersnik, Tavčar, Voranc, Kosmač, Trdina, Kranjec  …  z užitkom in na dušek.

Ampak (spet) :

V zadnjem času sem bil na treh, štirih literarnih prireditvah. Na dveh sem sodeloval tudi sam. Na zadnji je bil gost celo dokaj eminenten literat s sosednje Hrvaške. Vsem tem prireditvam je bilo skupno zelo neljubo dejstvo. Nastopajoči so svoja dela brali tako rekoč sami sebi. Stanje duha bi lahko spet rekli. Stanje duha, ki se kot od dežja in vetra pomečkana zastava zvija in skriva za svojim rdečim drogom, ki je mogoče ročaj omela!!

Da bi začutili svojo zavest, identiteto, za to ni potrebna (samo) uporaba državnih simbolov, zagotovo ne bo dovolj petje (samo) slovenske pesmi, zagotovo ne bo dovolj nikakršno paradiranje, še posebno ne, če državne praznike uporablja namesto za praznovanje, za napad na neke tadruge ….

To je stvar, ki jo je treba začutiti. Na žalost izkušnje kažejo, da se takšna čustva zbujajo pri ljudeh šele, ko je hudo. Ko se je treba braniti, ko se človek počuti ogrožen. Žalostno ampak resnično. Še bolj žalostno pa je po mojem, če takrat, ko pa res postane hudo, ni ničesar več, kar bi lahko občutil!