Članek
Paradoks
Objavljeno Jul 17, 2016

Že dolgo časa nisem začel svojega pisanja z ugotovitvami o krizah navdiha, o premajhni pogostosti objavljanja in podobnimi nepomembnimi stvarmi. Že veliko let nazaj sem prenehal s tem, zagotovo pa takrat, ko sem opazil, da  je »pisanje (beri jamranje) o pisanju« postalo malodane posebna literarna zvrst. V bistvu to o krizah ne pride v poštev. Će malo pomislim, sem kadarkoli sposoben sesti pred računalnik in stipkati par strani. Imam pa nekaj omejitev. Ena, verjetno najpomembnejša je ta, da ne smem imeti občutka, da sem to kar pišem, že enkrat povedal. Ne vem koliko sem v tej samocenzuri uspešen, ampak občutek imam, da me že po nekaj stavkih prešine, da sem podobno modrost že enkrat nekje napisal.

Da bi v teh časih ne bilo dovolj tematik, da ne bi imel o čem pisati, to seveda ne pride v poštev. Okoli nas, hvala bogu ne prav neposredno okoli nas, se dogaja toliko stvari, strašnih, velikih, nenavadnih, da bi si človek želel kvečjemu, da bi se vsi skupaj umirili in malo obstali, ne pa da bi bilo dogajanje bolj dinamično.

Obstaja pa nekaj stvari, ki mi občasno jemljejo voljo. Tako zelo, da se slednja komaj kdaj še opomore in me obišče. Gre seveda za naveličanost, včasih tudi za tisto predvidljivost, ki me le še redko prinese okoli. Na vsak, še tako droben preblisk, se mi zdi, da bi lahko kar sam vnaprej napisal vse tiste odzive in komentarje. Še prej, kot bi jih napisali »razpravljalci.« Seveda nimam v mislih tistih stalnih prijateljev, ki me v komentarju pozdravijo, včasih pohvalijo ali napišejo kakšno drobno duhovitost. Modreci, ki so tako suvereni in jasni v svojem mnenju, da so se mi v začetku celo zdeli preveč inteligentni, premočni, da bi jim upal parirati. Ampak to je bilo prej, kot sem opazil, da jih njihovo prepričanje bolj omejuje, kot pa mene moje neznanje.

No, pa pustimo moje jamranje. Svet se pred našimi očmi na momente dobesedno podira. Ne prenese več te obremenitve. Preveč se je razbohotil ta človeški rod, vrh stvarnikovih uspehov. Preveč mest je človek zgradil, preveč tovarn z visokimi dimniki, preveč zemlje razril in v reke napeljal preveč velikih cevi, ki iz njih v curkih teče nesnaga.  Zmotilo se je najinteligentnejše bitje pri eni na prvi pogled, najbolj svetli misli, namreč da je globalno bitje, da je prebivalec sveta, da je bitje, ki lahko živi brez mej in omejitev. In izkazalo se je, celo na najbolj drastičen način, da človek ne more biti povsod doma. To potem zgleda, kot da je preskočil nekaj razredov snovne šole. Ko se ni niti naučil temeljnih računskih operacij, humanističnih osnov ali pa čisto preprosto, ni rešil težav niti pri sebi in v svojem bližnjem okolju. Ne, v genih se mu je nekje neizbrisno zapisal gon po širjenju, ropanju in uničevanju. In prej kot se je modra opica zavedela, se je uničenje spremenilo v samouničenje.

Seveda strašni zločini, kot so morije v Nici, Bagdadu in še marsikje niso nekaj, kar bi si upal ali želel zbanalizirati, povezati s kakršnokoli logiko. Vse skupaj je kljub včasih jasnemu namenu in ozadju, plod bolnega, temačnega uma. Pa vendar, ko se zgodi, večina ljudi ne pomisli na posameznega človeka, na žrtve na neznosno gorje, ki ga preživljajo družine, ki so tam izgubile svoje. Kljub neovrgljivemu dejstvu, da gre za popolnoma nedolžne ljudi, so reakcije čisto drugačne. Od nezanimanja, da jasnega mnenja  polovice prebivalcev planeta ki meni,  da so tudi bogati, razvajeni neverniki dobili svoje. In ravno tako  ob strašni moriji v Iraku, kjer je v kratki seriji eksplozij umrlo 250 ljudi, navadnih, delavcev, otrok in njihovih mam …. Na drugem koncu sveta večina zamahne z roko z najpogostejšo, pragmatično izjavo : »Kar med sabo naj se !!«

Človek je že v zgodovini, predvsem davni osvajal ozemlja, se širil, ropal in pobijal. To je počel, vsaj v rani fazi, predvsem zaradi hrane, prostora. Kasneje se je pojavila sla po slavi, po vojaških uspehih in politični veljavi. Vse pogosteje se je vse skupaj povezovalo s posamezniki, ki so v glavi imeli bolne, sprevržene možgane, ki so bili pripravljeni za svoje utopične ideje pogubiti neomejeno število duš. In vse skupaj zlahka povežemo z današnjimi časi. Le stvari so popolnoma ušle iz rok. Tako, kot so nekdaj pripadniki enega plemena  napadli sosednje in se zmikastili v kakšni grapi, tako lahko zdaj v enem dnevu  človek v svojem besu malodane uniči svet.

Mi je padlo na pamet ob zločinu v Nici … kakšno orodje je imel v rokah morilec. Ne vem, tristo, petsto konjev močan kamion. Vsaka čast tehniki in napredku. Ampak človeški rod je  preskočil svoje najbolj pomembne razrede v osnovni šoli.  Naredil si je tehniko, izumil osupljive reči. Malodane čudežne. Pozabil pa je bolje proučiti čitanke, bolje prebrati, kar tam piše.

Edino tisoč, dva tisoč let stare bukve še zažigajo. Pa še za tiste človek večinoma le verjame, da je v njih samo resnica. Edina, ki se v njo dvomiti niti ne sme. In niti pomisliti, kakšen paradoks je imeti takšne priročnike za prebivalca , ki izumlja robote in na za noht velik čip zna spraviti vse znanje sveta.