Eden od (mojih) problemov je tudi, da so nekatere tematike vsaj na videz že dodobra iztrošene. Pa ne zato, ker bi se o njih ne vem kako dokončno sporazumeli, pogosto je ravno nasprotno, le premlevali smo jih že tolikokrat, da človek že ne ve več kaj bi lahko novega potuhtal.

Ena od neskončnih debat, ki to nikoli to niti niso, je tista o nostalgiji po nekih starih časih, o opevanju na pol pretekle zgodovine in na drugi strani zaničevanje vsega kar je takrat bilo skupaj z ljudmi in sistemom.

Velikokrat se je že kaj zgodilo, da me je imelo ponovno modrovati o tej neizčrpni težavi pa se ravno zaradi izpetosti, še bolj pa zato, ker nisem želel še sam prispevati k temu neutrudnem pa tudi še kako bedastemu diskurzu. Me je pa k nasprotnem spodbudila literarna kolegica, ki me je v sicer sproščeni in neproblematični debati postavila nedvoumno na eno od dveh strani. Pa čeprav se sam tja ne uvrščam.

Če sem konkretnejši. Nostalgijo imam rad edino kot žlahten spomin na nek lep čas, na neka lepa čustva, na adrenaline, ki jih je polna samo mladost, na elan in na čustva, ki smo jih bili polni enkrat v preteklosti. Zavračam pa čaščenje neke preteklosti v smislu, da bi bilo obujanje nekih preživetih ureditev in tako  imenovanih vrednot, rešitev za naše sedanje težave.

Spomini imajo že itak nekaj čudnih lastnosti. Prva, ki sicer ni vedno tako zelo slaba, je ta, da spominjanje ni realno. Zelo selektivno izbira, kaj  je vredno obdržati v sivih celicah. Tako nam zelo izkrivi sliko, ki zanjo neovrgljivo mislimo, da je čista, kot jasen dan. Kar me še bolj odvrača od »nostalgizmov«    pa je to, da je takšna drža zelo, zelo nekonstruktivna. Niti najmanjše možnosti nima, da bi prispevala k urejanju težavnih razmer. Poleg vsega pa tudi kaže na veliko pomanjkanje znanja in predvsem domišljije.

Vendar, to me je zagotovo tudi uvrstilo na levo stran mnenja, nekaj pa obstaja, kar bi lahko razumeli kot naklonjenost zloglasni nostalgiji. Vse bolj namreč razumem marsikoga od tistih, ki imajo o tistih časih dobro mnenje. Ne vseh, seveda ne. Med tistimi, ki jim je paradiranje v rdečih majicah in kapami s petokrakimi zvezdicami na nekakšnih mitingih, proslavah, obujanjih  dnevov neke republike ali dnevov mladost stalen hobi, je veliko ljudi, ki jim nikoli ni šlo tako dobro kot ravno zdaj. Ampak pustimo to. Težko je komurkoli v teh časih pojasniti, da ima dvakrat višji standard, kot pred tremi desetletji. Nemogoča misija!

V mislih imam celo armado ljudi, ki se jim je zelo podrl svet. Ljudi, ki so jim propadle firme, ki so zanje naivno mislili, da so večne in da so na nek način celo njihova last. In ne samo, da so ostali brez vsega. Gledati morajo plenjenje in bogatenje nepridipravov, ki se redijo ravno na račun njihovega propada.

Razumem tisoče penzionistov, ki životarijo z nekaj stotaki, čeprav so za penzijo delali malodane celo življenje. Še kako razumem minimalno plačane delavce, ki kljub zaposlitvi ne zmorejo nikakor speljati stvari nad mejo revščine. Razumem, pa kako razumem, ljudi, ki jih nekaznovano nategne novodobni kapitalist in jih ne plačuje in jim ne odvaja prispevkov. Zelo razumem siromake, ki z njimi služijo gazde v agencijah. In zelo, zelo razumem človeka, ki ne more poslati v šolo svojega otroka ali , bognedaj, ki ne more priti do časa do zdravniške oskrbe.

Nikoli ne bom v rdeči majici skakal okoli. Zelo sem naklonjen modernejšemu redu. Ki pa bi to moral biti. Namreč red. Red, ki bi upošteval dobro, pošteno delo in razmerja, ki bi vsem omogočila življenje vsaj blizu normalnega.

Še nekaj me je namreč, poleg tiste pripombe, ki sem jo omenil v začetku, spodbudilo k takšnemu razmišljanju. Zelo dobro se spomnim nekega pogovora izpred veliko let. Po radiu so govorili o polarnem mrazu v New Yorku. Mislim, da je šlo za minus 20 ali nekaj takega. Objavili so, da je v nekaj dneh v velemestu zmrznilo veliko število brezdomcev. In kolega je takrat pomodroval »koliko bi jih neki pri nas šlo v maloro?« . »Ne vem« sem rekel » mogoče nobeden!«

Od takrat so se menjale države. Pojma seveda tudi nimam, kako se je takrat godilo revežem v hudem mrazu. Verjetno so kakšnega zablodelega pijančka, ki je vzel takšen konec, tudi utajili. Ampak sedaj poslušam iz sosednjih držav, predvsem tistih, ki so bile žrtve enako primitivnih sistemov, da preštevajo mrtve v desetinah. In to zaradi enega  usranega hladnega vala.

In zaradi takšnih stvari se tudi vprašam »kam hudiča smo napredovali?!«