Ena od stalnic, ki me spremlja že vsa leta tu na blogovju, je ta, da je vseh težav pri nas kriva ta naša razslojenost, različnost, bipolarnost. Celo tako pogosto in  vztrajno smo o tem modrovali in blebetali, da sem pa res moral pošteno podvomiti o tej zadevi, kot o najfatalnejši  slabi lastnosti, ki nas ovira pri razcvetu, pri poti v blagostanje.

Nedavno sem na nekem literarnem večeru slišal zelo modrega moža, ko  je, kljub temu da je bil zelo zgovoren, na vprašanje o tej levo desno zavrtih osebkih, odgovoril, da je stvarnik ustvaril leve in desne možgane zato, da se zmenijo, kako bodo naprej. Stvarnika je dal sicer v narekovaje, je bil pa zelo jasen, da problem ni v različnosti, temveč v zmožnosti komunikacije, v zmožnosti razmišljanja nasploh. Še en intelektualno močan model mi je nedavno v podobni problematiki padel v uho. Rekel je, da mora iti na sestanek sicer s svojim mnenjem, mora pa že vnaprej dopuščati možnost, da se tudi moti!

To slednje mogoče uspeva res samo najboljšim, še bolj verjetno pa je, da kaj takega na našem planetu sploh ne obstaja. Mislim, da tudi zelo pametni ljudje pristajajo na kompromise bolj zato, ker vidijo v tem korist zase ali za skupnost, za gospodarstvo ali karkoli, redko pa popustijo zato, ker bi iz nasprotnikovih argumentov razbrali, da so se v svojem prepričanju motili.

No, pri nas vsa ta teorija kaj hitro pade, saj smo pripravljeni na kompromis samo pod pogojem, da nam sogovornik da vse prav, da popljuva svoje mnenje, odkrito prizna da je bebec, potem pa ga nagradimo s svojo dobroto in mu blagovoljno odpustimo in ga povabimo v objem.  Zaslužni in edino kompetentni  za spravo.

Malo je tudi težava glede stvarnikovih levo in desno delujočih izdelkov, saj so med nami strašno redki, celo tisti najbolj zagnani, ki bi se jim kaj prida sanjalo, kaj pomeni levo ali desno v teh časih.

No, in kje je zdaj tisti moj pravi dvom. Začne se pri različnosti ljudi. Marsikdo, ki jadikuje nad to razslojenostjo, zveni tako, kot bi želel reči, da bi morali biti bolj enako razmišljujoči. Bolj vsi glih, bi rekel po domače.

No, tu pa sem postal zelo skeptičen.  To da bi bili ljudje čim bolj enaki, podobni drug drugemu, se je že velikokrat izkazalo kot zelo pogubno za civilizacijo. Vodi v izrojeno družbo in vsak tak poskus je propadel in pustil za sabo pogorišča. Kot drugo pa je različnost, posebno tista v glavah, gonilo vsega naprednega, dobrega in zanimivega.

Pričakovati, da bi si bili ljudje enaki je nesmiselno tudi zato, ker  to pač ni mogoče. Že en sam osebek ni popolnoma usklajen sam s sabo. Glede marsičesa je, če se mu zdi vredno o tem razmišljati, razdvojen in nesiguren. Mogoče kdo tega ne ve, ampak človek je že fizično zelo nesimetričen. Leva in desna polovica, predvsem obraza, sta si bolj različni, kot bi marsikdo pomislil.

In če se iz teh splošnih ugotovitev spet vrnemo na našo, nekoliko posebno realnost, takoj opazimo cel kup dobrih strani naših različnosti. Sploh ni treba iti daleč, da spoznamo ljudi s popolnoma drugačnimi navadami, govorom in kulinariko. Kako naj bi bilo to lahko slabo!?

Najboljši učinek naše bipolarnosti pa nam je zrihtala kar politika. Karkoli se dogaja, pa če o zadevi v resnici ljudstvo še tako blagega pojma nima, se ogromno število ljudi takoj zelo jasno opredeli. Očitno nas je politika izobrazila preko neslutenih meja. Postali smo dohtarji in profesorji, intelektualci velikega kalibra. Le kdo si je v nekih preteklih časih, ko smo bili baje neznansko enaki, mislil, da bomo kdaj tako pametni? Da se bomo spoznali na zgodovino, na ekonomijo, na filozofijo in da bomo kar po vrsti psihiatri in psihologi. V sekundi bomo znali v glavi preračunati upravičenost ogromnih državnih investicij. Mala malica bodo za nas družinski zakoni.  Celo visoko strokovne medicinske probleme, na primer zdravljenje neplodnosti ali kaj podobnega,  bomo znali odpraviti v trenutku.

Ja, težko me bo kdo prepričal, da je naša različnost nekaj slabega. Mogoče pa je problem ravno v tem, da ćelimo biti nekomu preveč podobni. Da si najdemo napačne like, ki bi bili radi čimbolj oblikovani po njihovi podobi. Bogve? Jaz tega ne vem. Mrbit pa veste vi?! Glede na to, da ste čisto drugačni od mene!