»Mater, okradli so me!« je bilo prvo, kar me je kot prvo prešinilo, ko sem zjutraj pogledal v svoj prazen takvin. Tak dramatičen vtis je zelo pogost, ko po celovečernem žuranju, ko letijo runde, ko tisti drobiž izgubi svojo nepomebno vrednost in nam potem drugi dan ni jasno, kam je šlo vse skupšaj.

Ampak to je samo ena od situacij, ko pomislimo ravno na krajo. V bistvu je ta celo malo hecna in ni v kontekstu ostalih, saj smo za osiromašeno stanje krivi povsem sami. V večini drugih pa smo predvsem in samo uboge žrtve. »Saj vsi samo kradejo!« je stokrat slišana ugotovitev. Pa naj gre za govorjenje o direktorjih ali morda o političnih kandidatih. 

Takšno razmišljanje se zdi na prvo uho tako, bolj gostilniško, bolj obrobno, majhno. Vendar pa še zdaleč ni tako. Na vseh, tudi na najvišjih nivojih, se najpomembnejše stvari dogajajo ravno zaradi te taiste stvari. Menjavajo se vlade, vodstva velikih podjetjih, celo države se menjujejo, spreminjajo odcepljajo predvsem zato, ker se skupine ljudi počutijo, da imajo vsega premalo na račun nekih drugih, ki so si pridobili preveč. Zaradi tatov torej, jim mater tatinsko.

No, mogoče včasih, tako je bilo tudi v naših krajih v začetku devetdesetih, osamosvajanja, osvoboditve in podobne epohalne reči, protagonisti vsaj poskusijo oplemenititi in podkrepiti s čustvi, kot je na primer patriotizem, domoljubje in pogosto ali predvsem tudi vera, religioznost. Ampak to so predvsem sredstva za animiranje mas. Ko se je v našem primeru polegel prah silnih srčnih osamosvojitvenih čustev, nam je ostal predvsem tisti, že prej stalno prisoten argument. Saj veste, kaj imam v mislih. To, da so nam vse pobrali. Mi, siromaki smo delali kot »žvau«, redili so se pa drugi. Fuj! V kaj se je pozneje to plenilsko obdobje spremenilo pa tudi vemo. Potem so šele prišli ta pravi majstri.

Če za hip pozabimo na največja žarišča, kjer se dogajajo hude grozote, kjer dnevno umirajo ljudje predvsem zato, ker se je nekim tipom zahotelo, da bi pri koritu zamenjali tiste, ki so tam zdaj, potem lahko omenimo nam bližnje dogajanje. Katalonija. Vsi, celo Katalonci sami, zelo radi poudarjajo, da so nam izredno podobni. Da so ravno tako željni svobode, neodvisnosti …. Predvsem pa bi radi sadove svojega dela obdržali zase. Ne pa da jim jih pred nosom speljejo neki drugi, Neki požrešni tujci.

Tako lahko zlahka ugotovimo, da je ravno kraja tista, ki goni ta svet. Ravno tako kot je bilo v preteklosti, v zgodovini. Največje sile, najbolj razvite države, kjer bizarno načičkani dvorjani v starodavnih palačah igrajo vlogo iz nekih drugih obdobjih in dajejo vtis, da je njihovo bogastvo plod modrosti in dela ali pa kvečjemu dano od boga, ja, ravno one v bistvu še vedno živijo od rente iz časov, ko so oplenili večji del sveta. In ravno tako kakopak, na nekem drugem koncu po smeteh brskajo tisti »taokradeni«, ki še po stoletjih, ali pa zdaj še manj, nikakor ne pridejo k sebi.

Kaj pa mi, navadni ljudje. Kaj je z nami? Če se lotimo debatirati o takšni temi, vam z gotovostjo trdim, da bo vsaj eden, če ne kar vsak, stisnil pest, mogoče udaril po šanku in se brez dopustitve kakršnegakoli najmanjšega dvoma pridušal, da ni v življenju ničesar ukradel. Nikoli in nikdar. Dobro, kdaj je že kaj vzel, recimo v fabriki, ampak tisto ne šteje. Posebno ne v naših krajih, kjer smo imeli takšne vrste fabrik in podobnih ustanov, da je bilo že itak vse naše. Poznal sem primer, ravno v tovarni, ki je bila poleg vsega takšne vrste, da je bilo vedno pri roki kaj koristnega kar bi prišlo prav doma. In marsikaj se je znašlo v žepu. Bil pa je tam zaposlen tudi zelo zagnan vratar, ki je svojo vlogo jemal, za tiste čase nenavadno resno in je bil sposoben celo zahtevati, da kdo taiste žepe izprazni. Celo pretipal je kakšnega. Mislim!!!  In tako so dedci ob dveh korakali proti kapiji in šele takrat so videli kateri od »vahtarjev« je tisti dan v vratarnici. In tisti ko so tam ugledali tahudega vratarja, so bile police vzdolž tovarne polne šravfov, svedrov, elektrod in podobne šare. Kot bi tam nekdo organiziral bolšji sejem.

Ja, če zanemarim, da ni isto, če ukradeš celo fabriko ali pa le par vijakov, da ni vseeno ali gre za malenkost ali pa zaradi človekovega početja trpi cel kup ljudi, zlahka ugotovimo, da je tatinskih prstov dovolj čisto vedno in povsod.

In še bi lahko modrovali o tem. V nedogled. Ampak, ne bom vam več kradel časa!