Članek
Ej, prijatelj moj!
Objavljeno Dec 31, 2018

V tistih dneh, okoli praznikov, takrat se v iz svojega brloga prikaže marsikdo, ki ga med letom redko vidimo, takrat se ljudje drugače menijo. Rokujejo se in si želijo srečo. Pozdravljajo se in naročajo, naj prenesemo pozdrave še domačim. Pa da se bomo v bodoče srečali večkrat in takšne stvari. Pozneje od vsega sicer ne ostane veliko pa nič ne de. Tako je to bilo pred časom  in tako je tudi sedaj. In vse bolj se to ponavlja, zato nič od tega ne jemljem za slabo in z veseljem vzamem kar dobim.

Ko sem zagledal starega prijatelja za šankom, mi je dobesedno zaigralo srce. V trenutku mi je bilo jasno, kako dolgo, dolgo ga nisem videl. Še več. Spreletelo me je, da sem deca pogrešal. Dobesedno pogrešal. Človek, ki mi je svoje čase povedal tako veliko stvari. Preprosto, ne da bi se delal pametnega, ne da bi želel komu kadarkoli modrovati, mu brati levite in ga opozarjati na stanje sveta, pa vseeno tako, da je dajal občutek, da se od njega nekaj naučiš, nekaj odneseš s sabo in pozneje o tem razmišljaš.

Potem pa ga ni bilo na spregled. Kot bi čisto utihnil. V teh naših malih vaseh te ob tem pogosto spreleti, da se je zgodilo kaj hudega. Bolezen ali kaj takšnega. Pa ni bilo videti nič takšnega. Možakar je bil očitno čisto v redu. Dobre volje in zdravega izgleda. Vesel me je bil, očitno enako močno kot jaz njega. No, če drugega ne, ko me je tako široko nasmejan lopnil po plečih, je bilo jasno čutiti, da ni ravno šibak.

Ej, moj Marinko!

»Ja pogrešam pogovore s tabo!« sem ga na pol okaral v prijateljsko razumevajočem tonu. »Vse tiste tvoje zgodbe in druženje s tabo nasploh!«

Za druženje, ki sva ga pogrešala, nekako nisva našla pravih razlogov. Nikakor ni bilo jasno, kdo je tega pomanjkanja socialnih odnosov kriv. Kdo je tisti, ki ga ni bilo na spregled, ki je pozabil na druščino in neskončne debate, analize in reševanje krivic in težav sveta z okolico.

»Veš, včasih se mi zdi, da sem vse povedal!« Tu je malo utihnil in tudi jaz sem malo obstal. Slišati je bilo nekako trpko, vsaj med vrsticami, ampak … Marinko ni bil videti, da bi ga kaj morilo. Bolj je zgledalo, kot da se je s tem stavkom oddahnil. »In da me ni nihče poslušal!« je nadaljeval še bolj dramatično potem pa odmahnil z roko in nama naročil pijačo. Kmalu pa je spet sam začel.

»Mislil sem pred časom, da vsakega zanima to kar imam povedati. Tiste fabrške prigode, a veš, pa o šefih pa o kakšnem čudaku, o kakšnem pohlepnem direktorju in takšnih stvareh. Ampak ljudje nismo narejeni tako. Problemi drugih za večino ne obstajajo. Sploh. Potem sem mislil, da bi moralo to brigati vsaj tiste, ki so zraven. Ki to doživljajo in se lahko najdejo noter. Pa nič. Premalo črno-belo je bilo vse skupaj. Preveč prizanesljivo do drugih in preveč kritično do sebe. In sem dal tiste svoje štorije za nekaj časa na stran. Spotoma sem dojel, da ljudje čisto vse dojemajo na takšen način. Črno-belo. 

Nikakor nikomur ni hotelo biti jasno, da sem zadovoljen na tem planetu. Da mi je jasno, da živim v enem najlepših in najprijaznejših koncev sveta in da mi je dano mnogo tega, o čemer večina ljudi samo sanja.

 O nepravilnostih, o slabih ljudeh, o pokvarjenosti je seveda treba razmišljati. Nikakor pa tega ne moremo posploševati. Ne morem pripovedovati zgodb človeku, ki je prepričan, da ne smeš biti zadovoljen in srečen. Takšnemu, ki dojema vsako zadovoljstvo, kot sprijaznjeno vdanost v kruto usodo. Bogvaruj, da na koncu priznaš še to, da si dobršen del svojih težav kriv čisto sam. To je pa pogreb za pripovedovalca zgodb.«

»A potemtakem ne bo več nobene štorije od tebe, dragi prijatelj?!

»Tega pa nisem rekel!« je energično odgovoril »tega pa ne!«

»Pustimo času čas!«

»Konec koncev …novo leto bo jutri!« je še dodal.