Članek
IDRIJSKA VINJETA
Objavljeno Jan 12, 2014

 

Sedemkrat zazveni nekje za vogalom, malo više. V drobovju ure na grajskem stolpu. Čuden, pločevinast zvok, brez zvena, rezek in predirljiv. Kot bi nekdo naslonil desko na zvon. Posebno v tej jutranji uri ta glas ni prav drag. Vdih svežine plane v lica izmed stisnjenih zidov in iznad male rečice, ki pohlevno in neopazno drobi svoje korake. Že ve, da čaka na svojih pet minut hude ure, da pokaže svoj drugačen, svoj pravi obraz.

 

Tako pa le majhen mostiček ve, da je tu struga, ki jo je treba prestopiti. Na drugi strani stopnice vodijo na široki, svetli trg, ki počasi pozablja, da je nov in se je začel vraščati v misli ljudi, kot njihov in naš.  Tam se izogneš hitečim uradnikom, ki srepo gledajo predse in za vsak slučaj pustiš mimo še skupino malčkov. Okoli vratu imajo zavezane rutke in že tako zgodaj zjutraj premorejo razposajenost in vreščavi hrup.

 

»Knapi!« pokaže otročajem učiteljica tri možakarje. Mogoče zadnji trije junaki globin, ki jih ni več. S čeladami in lučjo na glavi gredo na svoje šihte. Preko prehoda gre stari profesor z obvezno knjigo pod roko. Zviška in strogo gleda na vse hitenje, ki zanj ne vidi razumne razlage.

 

Sonce je premagalo že svoje dobre pol poti nad malim mestom. Nekateri že ubirajo nasprotno smer od tiste v svežih jutranjih urah.  Pred malim lokalom sedijo izkušeni krajani. Mimoidoči jim dajejo navdihe za vsakodnevne debate. Vsakega poznajo in vsakega vključijo v svoje doživete zgodbe. Neizčrpna in neprecenljiva gora spominov.

 

V stisnjenih gasah zadiši po hrani. Iz gostilne ali stoterih oken. Prišleki vstajajo od miz. Prebavljajo avtohtone dobrote in zvedavo ogledujejo meščanske stavbe in starodavni grad. Odpeljejo se z izletniškim avtobusom, ki se na socialistični postaji srečuje s kolegi iz delavskih linij. Horde spet preplavijo pločnike na najkrajši poti domov. Tam si oddahnejo od njim neprijaznih stvari.

 

Sence so že podaljšale svoje konice in začele bledeti. Večerni sprehajalci pred vhodi v bajte izmenjujejo izkušnje s tem skoraj ugaslim dnevom. V svoja mala kraljestva naganjajo mulce, ki v eni svojih prvih pomladi neumorno odkrivajo svet. Luči se prižgejo v nadstropjih, za zavesami se premikajo sence. Svetloba iz škatel oscilira in meče ozke svetle trakove po belih stropovih.

 

In vse spet ugaša. Le tu in tam se še sliši stopinje. Rahlo priprto okno pušča v sobo blago hladen zrak. Prisluhneš tišini. Majhna zanikrna rečica se trudi s svojim šumenjem. Nekje med ulicami s svojim odmevom predirljiv glas zadnjega pijančka prereže tišino. Malček utrudi svoje ihtave glasilke in pusti večeru, da ga uspava.   Mlada ženska s potešenim nasmehom pade v mirne sanje.Le malo stran tretja izmena hrupno bije boj, v ustanovi pa starec po devetih desetletjih opravlja svoje zadnje vdihe .

 

Vse spada na svoje mesto. Tišina in zvok. Kot, da bi bilo tukaj od nekdaj in kot, da bi vsak šum, vsak piš in še najbolj skromen šepet ulic preprosto manjkal, če ga tam ne bi bilo.

 

In čuden, pločevinast zvok. Rezek in brez zvena!

 

Dvanajst. Ravno tak in ravno on. Kot edini poklican, da šteje moj čas!