V grlu sem začutil tisti tako znani pa čeprav na pol pozabljeni občutek. Gnus ob dvigajoči se kislini, ki mi je butnila v grlo. V krču sem se nagnil naprej in bruhal, bruhal. Ne vem kaj je bilo tisto kozlanje, od kod je toliko tistega prišlo, ne vem od kod sploh kakšna vsebina v mojem želodcu. Vendar tega se nisem spraševal. Vedel sem od kod gnus, od kod obup in vedel sem, da se je nekje globoko nabralo dovolj bolečine. Ne, nisem hotel tega. Pri moji preprosti duši, nisem. Tako preprostih stvari sem se veselil v življenju. Od vsega sem si želel samo malo, čisto majhen del. Nikoli me ni vleklo na vrh gore. Nikoli  nisem koprnel po tem, da bi bil kateri od vrhov moja last. Samo svoj majhen del sonca. Tako majhen, da sem bil vseskozi prepričan, da mi pripada.

Sesedel sem se na podrti tram in pogledal svoje zamazane roke. Vanje sem položil glavo in jokal. Tudi za solze že dolgo nisem vedel več. Niti slutil nisem več,  da so v meni. Ampak to je bil tisti, čisto pravi jok. Tak kot ga v sebi tiščiš dolgo, dolgo časa. Kot bi ga hranil za nekaj res pomembnega. Med prašnimi prsti so mi solze risale svojo pot in kapljale na tla. To ni bilo ihtavo hlipanje, nemočno stokanje dedca, ki se mu je nabralo toliko vsega. To je bil neutolažljiv jok človeka, ki je izgubil sebe. Človeka, ki so mu nepovratno vzeli vse, v kar je z vso svojo pošteno in skromno dušo vedno verjel. Naivno in otroško verjel.

In ploskali smo ti takrat. Mahali smo ti z zastavami in vihteli tvoje slike. Združili smo se z velikimi in se tega veselili. To si nam predstavil kot uspeh, to je bil del naših sanj in to je bil vrh vsega kar smo lahko sploh upali. Redkim dvomljivcem si dal na hitro vedeti, da nam karkoli drugega, če imamo le trohico pameti, tudi ne ostane.

Potem si začel svojo raboto. Podiral si naš svet in se ob tem smehljal. Ne gre drugače si poudarjal z vedno višjega piedestala. Ni druge možnosti. Tega kar se oklepate, tega kar imate za svoje, kar mislite, da vam pripada, tega ni v tem modernem času. Vaše zasluge pripadajo preteklosti, obrniti se moramo v novo smer. In iz našega podrtega sveta si pobiral bisere, postrgal si mast in iz naših razbitih ognjišč si pobral vso toplino. Ne gre drugače si se drl ob tem, ko so se povešale zastave in izginjale tvoje slike iz naših rok.

In nisi se več kazal. Med sabo in nami si zgradil zid. Preko njega so tvoji lakaji prinašali sporočila in renčanje množice te ni več doseglo. Nobeni glavi nisi več dovolil, da se steguje preko stene. Le vse višje si jo zidal. Lakaji pa so nam še vedno prinašali tvoje nasmehe in besede, risali blodnjave iluzije o prihodnosti. In vedno znova …. da ne gre drugače, da ne gre drugače, da ne gre drugače ……

Vstal sem takrat in si obrisal solze. Z zasvinjanim rokavom sem iz kotičkov ust obrisal ostanke kozlanja. Moral sem ven iz podrte palače. Ni bilo varno in čakalo me je še veliko dela. Iz tistega kupa me je gledalo oko. Verjetno je crkovina drgetala le še v nekem posmrtnem krčenju. Nagnusen kup je bil nerazpoznaven in mezela je temna tekočina od razmesarjene gmote. Le tisto oko. Krvavo zalito oko je gledalo iz prahu.

Prijel sem takrat svoje orodje. Železno cev, ki je z nje viselo nekaj kože in šop las in metrsko letev izruvano iz podboja. »Kot kij in mesarica« me je na kratko prešinilo in mi privabilo majhno sled nasmeha. Obrnil sem se še enkrat in želel sem ti reči tiste besede. Ampak saj te ni več tam. Tam je le še drgetajoča umirajoča masa.

In sem šel. Če je kje v tistem tkivu še kaj življenja, bo že samo vedelo.

Bog mi je priča, nisem imel druge izbire!