Zapiski o preseljevanju in beguncih

Dimitrij Rupel

1. Ljudstvo, etnična skupnost, narod, država, manjšina

Med 4. in 7. stoletjem je bila Evropa prizorišče preseljevanja ljudstev/narodov, kot so bili Alemani, Burgundi, Franki, Goti, Langobardi, Sasi, Vandali - z eno besedo Germani - pa Huni, Obri/Avari in Slovani... O homogenosti in povezanosti teh skupnosti obstajajo različne ocene,saj

 nekateri enačijo ljudstva (Volk, people) z narodi (Nation), narode pa z državami. 

Po eni strani gre za terminološke nesporazume, po drugi za določene politične koncepte. Na neki način se je že prva Jugoslavija (SHS) začela v znamenju nesporazumov, saj je propagirala protislovni koncept »troedinega naroda«; sledila pa ji je socialistična Jugoslavija, ki je delovala pod vtisom Stalinove oz. Kardeljeve ideje o spajanju narodov. V Sovjetski zvezi so uvajali sovjetski, v Jugoslaviji jugoslovanski narod. V ZDA je pogosta raba pojma American nation, v Evropi pa je pojem evropskega naroda tako rekoč nepredstavljiv.  

Značilnost države in pogoj zanjo so ustaljene in utrjene državne meje. Države lahko povečujejo ali zmanjšujejo ozemlje (spreminjajo meje), lahko tudi propadejo ali razpadejo, vendar se ne preseljujejo, kot se preseljujejo ljudstva in narodi, pri čemer je slednje mogoče ločiti od ljudstev glede na izoblikovanost skupinske zavesti, kulture, jezika... Prestavljanje ozemelj oz. meja držav (Poljska) še ni selitev. Določena oblika selitve države je nastanek nove države (NDH, NDR, Slovenija) oz. neodvisnost bivših kolonij. Za narode, posebej manjše narode, ki v večnarodnih državah predstavljajo manjšino, včasih uporabljamo izraz etnija, etnična skupnost ali etnična skupina. Tupatam se za takšno skupnost uporablja tudi izraz kultura, včasih jezikovna skupnost... 

Veliko preseljevanja so spodbudili prelomni zgodovinski trenutki, kot sta bili obe svetovni vojni, razpad Varšavskega pakta in Sovjetske zveze, v zadnjem času pa krize v islamskem svetu, predvsem v Aziji in v Sredozemlju. 

Poznamo mnogonarodne (multinacionalne) države (Belgija, Švica) in narode z več državami (Angleži, Francozi, Nemci, Portugalci, Španci...); mnoge izseljenske skupnosti pa so tudi imenovale mesta in pokrajine priselitve po krajih izselitve (Nova Anglija, Nova Škotska, Chinatown, Little Italy...). 

Med procese, ki jih obravnavajo Mednarodni odnosi, spadajo - kot rečeno - poleg vojne, miru, politike in diplomacije tudi preseljevanje bolj ali manj homogenih skupnosti, npr. narodov, premiki vojska in beguncev. Nekoč so Huni, Germani in Slovani vdirali na ozemlje in povzročili zaton Rimskega cesarstva. Današnji prebivalci Amerike se precej razlikujejo od domorodskih Američanov, t.j. 

Dimitrij Rupel, Selitve, str. 2 

»Indijancev«, pri čemer se ne ve, ali so ti dejansko zrasli v (severni in južni) Ameriki, ali so tja prišli od drugod. Današnji Američani so prišli iz Afrike, Azije, predvsem pa iz Evrope. Današnji Evropejci so potomci davnih evropskih ljudstev, priseljencev z Vzhoda, severne Afrike, Bližnjega vzhoda itn. Prvotna ljudstva in priseljenci so se - predno so nastale prve države - med seboj mešali, se preganjali in spodrivali, kar se dogaja še danes. Primeri teh procesov so npr. razpad starih in nastanek novih cesarstev (npr. Habsburškega, Otomanskega...), imperijev, kraljestev in posestev; francoska in oktobrska revolucija, prva in druga svetovna vojna, konec hladne vojne, razpad Sovjetske zveze in Jugoslavije, islamski in drugi terorizmi, danes pa t.i. begunska kriza zaradi revščine v Afriki, zaradi 

vojn na Bližnjem vzhodu in v Aziji.

Večje in manjše skupine ljudi so zapuščale ali selile svoje domove v skladu s svojim načinom življenja (nomadi), zaradi prenaseljenosti, zaradi klimatskih sprememb, pomanjkanja hrane, neznosnih družbenih razmer... 

Veliki evropski narodi in države - Angleži, Francozi, Nemci, Portugalci, Rusi, Španci... - so širili svoja ozemlja in vplivne sfere. Postavili so si kolonije in v njih uredili razmere, ki so omogočale priseljevanje iz matičnih dežel. Svetovna in še posebej evropska zgodovina je polna preseljevanja.

2. Prizori udobja, prizori bede

Televizijska poročila vsak večer objavljajo posnetke nesrečnih ljudi iz Azije in iz Sredozemlja, ki čakajo na evropskih obalah od Lampeduse do Calaisa in na mejnih prehodih balkanskih držav, da jih spustijo na sever proti Nemčiji, Veliki Britaniji ali kakšni drugi državi, ki slovi po trdnem gospodarstvu in dobrem življenju. V začetku so bili tisoči, zdaj so deset- in stotisoči, na njihove valove pa čakajo tudi slovenski strokovnjaki, komentatorji in polititični voditelji, ki te ljudi imenujejo begunce, jim izrekajo dobrodošlico, nekateri pa celo pravijo, da jih potrebujemo, najbrž kot nekakšno demografsko dopolnilo. 

Med vzroki za preseljevanje iz nevarnih in ubogih dežel v Evropo, večinoma v Evropsko unijo, sta tudi televizija in internet. 

(Ob tem se spomnim znanca, ki je bil leta 1968 član češkoslovaške reformistične vlade Aleksandra Dubčka. Bivši minister je pripotoval v Jugoslavijo, da bi se srečal s hčerjo, ki se je bila izselila v Francijo. Ona ni mogla na Češkoslovaško, on ni mogel v Francijo, lahko pa sta se srečala v Jugoslaviji. Mož mi je povedal, da se vsak konec tedna pelje v Karlove Vare, kjer je bilo zaradi bližine Nemčije mogoče spremljati televizijske programe. S snemalno napravo (video recorderjem) je posnel nemška poročila, se vrnil v Prago in jih skrivaj predvajal prijateljem. V sedemdesetih letih ni bilo preprosto priti do resnice.)

Nasilje in revščina sta obstajala vedno in sta bila že v starih ćasih locirana južno in vzhodno od Evrope, vendar se njune žrtve in reševalci niso mogli hitro in učinkovito povezovati ali prepoznavati. Pred koncem dvajsetega stoletja reveži v afriških in azijskih vaseh niso gledali televizije in niso videli tehnično izbrušenih prizorov urejenega in udobnega evropskega življenja. Po drugi strani rešilne informacije niso bile dostopne milijonom oz. milijardam, ki danes tvorijo svetovno občinstvo televizijskih in internetnih omrežij. 

Dimitrij Rupel, Selitve, str. 3 

Danes mediji sežejo tudi v zaostale dežele. Ne le, da sproti - v realnem času - poročajo o evropskem življenju in o migracijah; njihove podobe evropskega (ali zahodnega, ameriškega...) življenja so tudi vabljive in - zunaj konteksta - slabo razumljive. V kontekstu pojavov, kot so Afganistan, Irak, Islamska država, Libija ali Sirija, je zahodno življenje videti mnogo lepše, kot je v resnici. Med izseljenci (iz Afganistana, Libije, Sirije...) so seveda tudi begunci, ki se umikajo pred nasilnimi režimi in vojskami, ker so v smrtni nevarnosti, vendar naj jih je vsega 7 ali 8% celotne izseljenske populacije.1 

3. Izseljenci ali begunci?

Večinoma gre za izseljence/migrante, ki iščejo možnosti za 

boljše življenje.2

Množice Afričanov ali Azijcev »pred vrati« Evrope so seveda velik problem, vendar se je treba spomniti, da eksodus, selitve, migracije, beg iz zaostalega sveta proti civilizaciji ni nov ali zgolj evropski pojav. Doslej je veljalo, da je vseh migrantov okrog 3% svetovnega prebivalstva. 

Nasploh so največ priseljencev sprejele ZDA, Rusija, Nemčija, Savdska Arabija, Kanada, Velika Britanija, Španija, Francija, Avstralija in Indija; največ izseljencev pa je bilo iz Mehike, Indije, Rusije, Kitajske, Ukrajine, Bangladeša, Pakistana, VB, Filipinov in Turčije. Med glavnimi izseljenskimi koridorji so Libija-EU, Mehika-ZDA, Rusija-Ukrajina in Ukrajina-Rusija. Močno izseljevanje poteka na relaciji Kitajska-ZDA,

Ljudi, ki se selijo iz manj razvitih in nevarnih držav, je mogoče razdeliti na prostovoljne in neprostovoljne izseljence/migrante, na begunce in iskalce priložnosti za boljše življenje. Marjan Drnovšek razlikuje med ekonomskim in nasilnim izseljevanjem:

1. največ ekonomskega izseljevanja je bilo v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno (300.000 oseb), med obema svetovnima vojnama (100.000) in v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja (100.000);

2. primeri nasilnega izseljevanja Slovencev: begunci iz zaledja soške fronte v času prve svetovne vojne, izgnanci iz časa druge svetovne vojne, npr. v Nemčijo, Italijo, na Hrvaško, v Srbijo in drugam; razseljene osebe v letu 1945, ki so se po letu 1947 razkropile vsepovsod po svetu; ilegalni izseljenci - 

1 Wikipedia objavlja članek »Selitve ljudi«, v katerem je govor o migracijah v svetovnem merilu. Podatki za različna leta so različni in bi torej bilo mogoče, da se je delež beguncev - posebej med evropskimi izseljenci - povečal. V Evropi je letna količina izseljencev/priseljencev okrog 72 milijonov, na celem svetu pa menda 232 milijonov. Verjetno je danes razmerje med migranti in begunci (zaradi bližnjih vojn, morda tudi zaradi nejasne politike EU) v Evropi drugačno kot sicer v svetu. Agencija OZN za begunce (UNHCR) navaja, da je danes po svetu 60 milijonov nasilno razseljenih ljudi, kar vključuje tudi tiste, ki so preseljeni v svojih lastnih državah; t.i. begunska (bolje izseljenska) kriza zaenkrat ni podrla temeljnih načel Evropske unije, med katera spada tudi solidarnost; sploh pa ni podrla pravil in meril, ki po celem svetu veljajo za prehajanje meja. Nemški tednik Der Spiegel poroča, da je v letošnjih prvih sedmih mesecih 44% beguncev prišlo iz 

Balkana - torej ne iz držav, kjer vlada vojna. V enem letu je v Veliko Britanijo prišlo 636.000 priseljencev, med katerimi je za azil prosilo 25.000 priseljencev; leta 2014 je Velika Britanija zavrnila 15.000 (61%) prošenj za azil.

2 Leta 1977 je Fulvio Tomizza objavil roman s tem naslovom (ital. La miglior vita). V petdesetih letih se je iz jugoslovanske Istre in iz Dalmacije v Italijo preselilo okrog 200.000 Italijanov, ki jim je bilo obljubljeno boljše življenje v Italiji. V Jugoslaviji so jih imenovali optanti (češ da so izselitev izbrali sami), medtem ko jih Italijani imenujejo esuli, torej 

begunci. Zgodovinarji ocenjujejo, da so Italijani odšli zaradi pritiskov jugoslovanskih komunističnih oblasti, medtem ko 50.000 Slovencev Italije ni zapustilo, ampak tam veljajo kot slovenska manjšina. Italijanska manjšina v Sloveniji in na Hrvaškem je maloštevilna.

Nadaljevanje članka sledi jutri ob 18:00.