Botanično ime

Tabernanthe iboga

Od sredine 19. stoletja so francoski in belgijski raziskovalci Gabona in Konga začeli poročati o nekem rumenkastem korenu, ki v deluje malih dozah kot živčni stimulans in krepi spolni nagon, uporabljajo pa ga vojaki in lovci levov, da bi ostali budni tudi ponoči.

Domovina in zgodovina

Gre za koren majhnega grma iz družine pasjih strupov (Apocynaceae), ki raste po vlažnih tropskih gozdovih Gabona in jugovzhodnega dela republike Kongo. Zanimivo je, da družina zajema okoli 1700 vrst (večinoma tropskih rastlin in vzpenjavk), vendar niti v eni od njih niso našli snovi s halucinogenim delovanjem. Na podlagi opisa iz leta 1903, koren iboge napenja mišice, lahko izzove epilepsijo, intoksicirana oseba pa izgovarja jasnovidske besede, ki dokazujejo, da jo je obsedel duh. Koncem prejšnjega stoletja so kolonizatorji prepričevali prebivalce, da žvečijo koren iboge, ker se je izkazalo, da droga preprečuje utrujenost in povečuje delovno kapaciteto domorodcev, ki so sodelovali pri izgradnji železnice na tem področju. Domorodci so koren ponavadi žvečili pred lovom na leve, saj je lovcem omogočal da ostanejo budni in nepomični v zasedi tudi do dveh dni. Še danes domorodci uporabljajo koren iboge pri iniciaciji novih članov v plemenski kult Bwiti. Pri sprejemu obstaja cel niz zelo kompleksnih nočnih ceremonij z bobnanjem in plesi, ki variirajo od plemena do plemena. Poglavarji žvečijo ibogin koren cel dan preden se obrnejo duhovom prednikov; prav tako ga jemljejo tudi vrači, preden se soočijo z duhovi. Privrženci kulta Bwiti jemljejo ponavadi posušeno, zmleto skorjo korena. Kult iboge naj bi v zadnjih desetletjih kolonijalne oblasti pripomogel k temu, da se plemena, ki so bila nekoč v vojni, združijo, ojačajo in tako pridobijo moč za odpor proti evropskim novotarijam. Zanimivo je, da prebivalci tropske Afrike z ibogo mešajo tudi druge rastline, ki niso v popolnosti identificirane. Predpostavlja se, da so med njimi tudi rastline s halucinogenim učinkom. Med vsemi raziskovalci, ki so se ukvarjali z raziskovanjem iboge, najbolj izstopa čilski farmakolog in antropolog Claudio Naranjo, ki je drogo poskušal uporabiti tudi v psihoterapiji.

Delovanje  

Prvenstveno deluje ibogin koren kot močan stimulans centralnega živčnega sistema, podobno kokainu. Vzporedno iboga znižuje krvni tlak, pospešuje apetit in prebavo. V večjih dozah deluje tudi halucinogeno. Ocenjuje se, da je eksistirano stanje pod vplivom iboge usmerjeno k prednikom, preteklosti in otroštvu intoksicirane osebe. V poskusih na neki švicarski kliniki raziskovalcem ni uspelo doseči istih efektov kot so jih drogi pripisovali v Afriki. Razlaga temelji na predpostavki, da droga deluje drugače na Evropejce kot na prebivalce Afrike. Adam Gottlieb v svoji Enciklopediji seksualnih drog in afrodizijakov piše, da je koren iboge zelo učinkovito sredstvo proti impotenci in da so osebe po konzumiranju te droge lahko bile seksualno aktivne 6-17 ur.

Zanimivosti

Iboga se v Gabonu vzgaja zaradi lepih cvetov in užitnih plodov (podobnih pomaranči) tudi kot okrasna rastlina. Plodovi nimajo halucinogenega ali stimulativnega delovanja. Ni znano, da bi se kultura iboge razširila tudi izven izvornega ozemlja, kakor tudi ne njena uporaba (razen v primerih zdravljenja odvisnosti od drugih drog). Kemijske raziskave so pokazale, da je v korenu iboge več kot 10 indolskih alkaloidov, med njimi najbolj preučen ibogain. Temu alkaloidu je treba očitno pripisati glavno delovanje droge. Ibogain so prvi izolirali Dybowski in Landrin leta 1901. Koncem šestdesetih je bila do konca razjasnjena tudi stereokemijska struktura tega alkaloida. Ibogain je inhibitor monoaminooksidaze (MAO) in deluje prvotno kot antidepresivno sredstvo. Claudio Naranjo je klasificiral ibogain skupaj z harmalinom, MDA in MMDA v skupno farmakološko skupino drog, ki se razlikujejo od tipičnih halucinogenov (meskalin, psilocibin, LSD…).

Več informacij na Ustanova Iboga Maribor.