Slovenci smo pregovorno delavni, gostoljubni, prijazni, solidarni in pripravljeni vedno pomagati drugim v stiski. Pa dejansko ta pregovor drži ali smo si ga že tolikokrat ponovili, da vanj preprosto hočemo še nekaj časa verjeti, ker nam ohranja (čeprav fiktivno) nekakšno pozitivno samopodobo? Najraje bi rekla, “ma, fuck off” tem pregovornim lajnam!

Že več let ob spremljanju italijanske TV gledam tragedije prebežnikov, ki želijo v Evropo s sanjami o boljšem življenju ter problematiko sistematičnega trgovanja z ljudmi. Zdi se, da se krutost “tihotapcev” neusmiljeno stopnjuje kar nam daje vedeti, da se biznis, ki stoji za takšnim kriminalnim početjem, samo povečuje. Skoraj na dnevni bazi se poroča tudi o večjem ali manjšem številu smrti le- teh, ki svoja trupla in sanje pustijo na dnu Mediterana. Poroča se o težavah z nameščanjem beguncev, a tudi o solidarnosti tamkajšnjih ljudi, ki priskočijo konkretno na pomoč. Po tolikih tisočih smrtih ignorance politikov EU, da se je nivo gladine povišal, se je Evropa vendarle vsaj v besedah zganila; za konkretna dejanja in učinke pa bo potrebno še (po)čakati.

Za enkrat je vse še plan, a razburjanja ter strahovi pred tujim in drugačnim so že dosegli tudi naše planke. V moji deželi, kjer je lepota že šla “po gobe” za kapitalom, so tudi njeni ljudje postali vse bolj sebični, homofobni, ksenofobni, nestrpni, koristoljubni…

Nisem verjela svojim ušesom, ko sem v informativnem programu slišala tako pompozno naznanilo, da nam je EU Komisija določila kvoto sprejetja 207 beguncev. Kako bomo to zmogli ali smo takšno veliko število ljudi sploh sposobni prenesti, kam jih bomo namestili?

Saj se hecate, ne!? Totalna panika in strah! Sprva mi je bilo res težko razumeti, da mogoče ne govorimo o 20700 ljudeh glede na stopnjo zaskrbljenosti, ki so jo na čelu z novinarji vsi izražali.

In potem slišimo še povsem jasno, nedvoumno, stoično, trezno, mirno in odločno hkrati, a zopet eno in isto stališče našega premierja Mira Cerarja, “da bo predlog o kvotah potrebno še preučiti”. Ta izjava naj bi nas kajpak takoj pomirila in razblinila vse bojazni o morebitnih grožnjah poplave črncev v podalpski deželi. Kaj vas res ni niti malo sram za izrečene besede? Kaj je tu takega kar bi se dalo preučevati in analizirati; da tem ubogim 207 ljudem niste sposobni zagotoviti varnega zatočišča v tej državi, ki ste ji na čelu?

Pravite, da Slovenija sicer ne beži od problema prebežnikov v EU in da je določeno število beguncev pripravljena sprejeti; morda je za vas že dovolj pokazati gesto in jih sprejeti 27? “Slovenija želi biti solidarna. Želi pomagati beguncem in drugim članicam EU, ki se najbolj soočajo s tem vprašanjem,” je še dejal naš premier. Kje je izračun za kalkulacijo kje je tista meja, kolikim odreči solidarnost in pomoč, topel obrok in streho, medtem, ko se mi ravnokar ukvarjamo z nakupom brezpilotnikov, ponovno servisiramo ladjo Triglav (poravnava klirinškega dolg Rusije[1]) in koliko nas že letno stane vzdrževanje Falcona?

Lahko stvari pogledamo tudi iz drugega zornega kota in vzamemo to kvoto kot priložnost in izziv za stvari, ki so lahko v glavno oz. skupno dobro in korist. Namestitve za 207 posameznikov je vsekakor moč z lahkoto poiskati že znotraj obstoječih neizkoriščenih kapacitet. Namesto, da bi bili zaprti znotraj azilnega doma in drugih priložnostnih zbirnih centrov, bi lahko ti begunci nudili pomoč v raznih DSO in drugih podhranjenih socialno-zdravstvenih institucijah; če nič drugega pa kot družabništvo. S tem, ko bi jih angažirali v “potrebna in koristna dela” bi se tudi izognili klasičnim očitkom, ki bodo prej ali slej prišli, da naj najprej poskrbimo za naše ljudi, preden plačujemo ali preživljamo tujce. Uradno pa bi lahko država pozvala tudi državljanke in državljane naj se odzovejo tisti, ki bi bili pripravljeni na svojem domu gostiti begunce. Morda starejše osebe, ki potrebujejo pomoč in živijo same v stanovanju ali veliki hiši. Nekatere bi lahko angažirali na področju NVO, prav tako za raznovrstno pomoč, lahko bi učili jezik in se v interakciji tudi učili našega jezika. Sem prva, ki se javno javljam, da sem pripravljena gostiti osebo v zameno za občasno pomoč.

Marsikaj bi bilo možno in mogoče, če je le volja…in upamo, da se vse ne bo ustavilo na izgovoru birokratskih preprek in nefleksibilne zakonodaje. Gospod Cerar prosim preučite zelo resno in hitro moj skromen predlog!