Tudi sama sem strokovna delavka na področju socialnega varstva z opravljenim strokovnim izpitom že več kot 15 let. Pri svojem delu z uporabniki se moram pogosto obračati tudi na različne CSD za zadeve, ki presegajo okvirje našega dela in sicer nudenja storitve osebne asistence. Naše izkušnje za njihovo pripravljenost iskanja rešitev uporabnika, so zelo slabe. Ne bi bilo pošteno reči, da to drži za vse in da ni moč najti pri reševanju težjih družinskih problemov, tudi svetlo izjemo. Praviloma pa se srečujemo s socialnimi delavkami, ki jim moramo najprej razložiti naše delo, nato pa jim sugerirati tudi vrsto pomoči, ki so jo one po svoji uradni dolžnosti dolžne nuditi uporabnikom oz. družini. Do tu bi bilo še vse v redu, če ne bi bil običajen odziv, da ne morejo več kot to kar zakonodaja predpisuje, da to ni v njihovi pristojnosti in te napotijo na drugo institucijo... V praksi pa se izvaja zgolj administrativni, birokratski del socialne pomoči, nekakšen nadzor in regulacija države posameznih skupin prebivalstva, za konkretno pomoč na terenu, upoštevanje želj ter pomoči uporabnika pri reševanju njegovih težav, pa ni časa, zakonskih možnosti, niti prave volje in znanja/kompetenc. Socialne delavke so praktično zgolj še uradnice za izvrševanje socialne in posredno tudi ekonomske politike države. Zgolj za ekstremno pereče aktualne sprotne težave se odločajo tudi za obisk na domu, se pogovarjajo iz oči v oči z družino oz. uporabniki in preventivno spremljajo družino, ki je ogrožena ali obstaja verjetnost nasilja. Zato se ne gre čuditi, da je mnogokrat že prepozno in usodno.

Če jih pozovemo k ukrepanju, mine najmanj dva tedna, da se o tem prepričajo, si najdejo čas in ukrepajo v okviru svojih zmožnosti. In seveda v takšnih primerih smo mi tisti, ki smo nadležni in jih dobesedno silimo v tisto, kar bi moralo biti njihovo običajno delo. Podobno in še hujše je na nivoju Ministrstva, saj z njimi praktično komuniciramo za različne sistemske problematike, ali pa na prošnjo uporabnikov od njih terjamo odgovore. Tudi opozarjanja in prijave na socialno inšpekcijo nam vsekakor niso tuja, a odziva ni. Npr. prijava razmer v DSO Bežigrad se je končala z ugotovitvijo, da je vse po predpisanih standardih in normativih, z uporabniki, ki so se pritoževali in opozarjali na nevzdržne ramere. Tudi ob stalnih pozivih, da po različnih DSO-ih v Sloveniji nezakonito prebiva 945 posameznikov, mlajših od 65 let, to ni ganilo niti enega »strokovnega telesa« na področju socialnega varstva, ne ministrice, ne inšpekcije, tudi ne Urada varuhinje človekovih pravic. Enako velja za poziv, da gredo v inšpekcijski nadzor v DSO enoto Marof, še posebej na stari del, kjer so nameščeni posamezniki s težavami v duševnem zdravju je bil preslišan. Vse to lahko dokumentiramo s številnimi e-maili, ki so bili naslovljeni tudi na socialno inšpekcijo, na g. Stefanovskega ter na MDDSZ. 

V teh dneh, ko praktično vsak dan gledamo po vseh medijih »kvazi obrazložitve« o razlogih za odvzem dveh fantkov dedku in babici, mi zvenijo njihove besede o strokovnosti in zaščiti interesov otrok, patetično. Prava dobro zaigrana melodrama. Gospa Kopač govori v nižjem tonu, zdi se, da se ji para srce in je na robu joka, saj ima v vidu najprej in zgolj zaščito in interes otrok. Razlogov za odvzem pa seveda ne more izdati, a ji moramo verjeti na besedo, prav tako tudi g. Stefanovskemu, kajti so »strokovni razlogi in ocene«, ki jih nikakor ne morejo posredovati v javnost. Povsem jasno je, da nadzori niso nepristranski, saj socialna inšpekcija deluje pod okriljem MDDSZ. Socialna inšpekcja sicer ima kar nekaj opozoril, smiselnih pripomb in ugotovitev a sistemskem nivoju, a jih politika ministrstva kaj dosti ne upošteva. Ko pa so v igri zaščita kaste in njihovih interesov, razhajanj več ni.

Prevečkrat smo pri svojem delu bili priče skrivanja se za t.i. strokovnostjo, ki je porajalo zlo, ne zgolj nad uporabniki, ampak v mladosti tudi na lastni koži. Ko sem slišala izjavo g. Stefanovskega, da pri njihovem nadzoru niso sploh govorili z dedkom in babico, sklepam, da tudi ne z otrokoma, ampak so zgolj »brali zapisnike« socialnih delavk, mi je dobesedno počil film. 

Zato se bom udeležila shoda v ponedeljek ob 15-ih pred MDDSZ, čeprav je dejansko žalostno, da se takšna osebna tragedija uzurpira za nabiranje političnih bonusov. Primer poznam zgolj iz medijev, zato ga ne morem secirati, a tudi sama bi želela vedeti razlog za »to tako strokovno utemeljeno dejanje«. Sta morda babica in dedek alkoholika, sta spolno nadlegovala otroka, ima babica težave v duševnem zdravju, se je prostituirala... kateri je razlog, ki ne more biti izrečen? Povsem dopuščam možnost, da je morda tako najbolje, ali pa se bo kot tako izkazalo v prihodnosti. A še vedno ne moremo mimo dejstva, kaj je bilo otrokoma narejeno nasilje odvzema brez da bi od doma vzela svojo igračko, svoje obleke in ljubljene predmete, ter se poslovila od babice in dedka. Vsaj to nasilje, v seriji mnogih, bi jim bilo lahko prihranjeno! Perverzno se mi zdi apriorno sklicevanje na strokovnost, saj vemo, da so dostikrat prav strokovnjaki nosilci nasilnih ali nekompetentnih obravnav, ali pa preprosto ne reagirajo in nasilje v družini tolerirajo, dopuščajo in prepuščajo, dokler ni za žrtev (šibkejše člene) prepozno.

 Če je CSD Velenje že dolgo let spremljal to družino, bi morali ukrepati že takrat, ko se je gospa z dvema otrokoma zatekla v varno hišo pred nasilnim možem. Ko se ženska, ki doživlja nasilje obrne na CSD, je edino kar ji lahko ponudijo to, da jo napotijo v varno hišo. Zakaj CSD in policija ne zaščitita šibkejši člen ter poskrbita, da se nasilneža onesposobi ali zapre? Sedaj, ko je umoril svojo ženo, mamo tudi njegovih otrok, je zmaga na njegovi strani, saj mu v tem času ni nihče odvzel roditeljskih pravic in se lahko odloča o njihovi usodi. Torej dvojna zmaga njegovega nasilja do otrok. Super simbolno in moralno sporočilo politike socialnega varstva, če si žrtev, boš gotovo tudi žrtev postopkov socialnovarstvene mašinerije.