Pred tremi tedni sem po naključju gledala pretresljivo reportažo italijanske televizije Rai, natančneje TG Dossier z dne 5.5.2018 o dogajanju v »bližnji« Bosni in Hercegovini. Osebno me je reportaža močno pretresla, saj se ne morem otresti občutka, da se vse to dogaja v naši neposredni bližini, kjer smo še pred nekaj leti imeli prijatelje in znance. Praktično vsak drugi slovenski državljan je posredno ali neposredno na nek način še povezan s to balkansko državo, ki gnije od znotraj in ne kaže prav nobenih političnih, kaj šele ekonomskih perspektiv v bližnji prihodnosti.

Ste mislili, da morate v Sirijo ali Afganistan, da bi na lastne oči videli izobešeno črno zastavo ISIS in občutili zadušljivo vzdušje fundamentalizma? Ni potrebno, da se podate na takšno nevarno avanturistično, dolgo ter nepredvidljivo pot. Prav takšno vzdušje in realno dogajanje lahko doživite že samo, če se odpravite v bližnjo Bosno in Hercegovino. Dovolj je, da se vsedete v vaš avto in se odpeljete iz Ljubljane v komaj 4 ure in pol oddaljeno naselje. Pot vodi po ovinkih med gozdovi v hribovit svet, kjer je na hiši v kateri je mošeja na strehi izobešena črna zastava ISIS. Neizpodbiten dokaz, da se nahajamo na območju, kjer veljajo zakoni muslimanskega ekstremizma. Tudi sama sem bila ob tem dejstvu dobesedno pretresena in zgrožena. Ženske, strogo zavite v nikab, se pred naključnimi obiskovalci, skupaj z otroci, skrijejo v hiše in za seboj hitro zaprejo okna ter vrata, da ne bi bile videne in opazovane ali celo ogovorjene. Tudi moški niso pripravljeni na kakršenkoli pogovor.

Gornja Maoča je vas v severovzhodni Bosni, v občini Brčko, kamor so se odpravili raziskovalni novinarji, da bi predstavili vzdušje in dogajanje v teh zakotnih krajih, kjer je očitno, da smo v nekem povsem drugem svetu. Kraj, kjer je med drugimi tudi prebival, rekrutiral in učil zloglasni Bosnić.

Praktično smo v samem osrčju Evrope (vsaj geografsko), a vse deluje in se zdi, kot bi bili na drugem nam nepredstavljivem in nedojemljivem planetu. Nedvomno daleč stran od interesov EU in bruseljskih birokratov, ki vojne na Balkanu in njenih posledic že v osnovi nikoli niso znali in bili sposobni misliti, kaj šele dojeti in poiskati rešitve za množična klanja in zločine. Daleč proč tudi od zanimanja slovenskih (raziskovalnih) novinarjev, domačih političnih analitikov ter domače javnosti, ki se bolj posvečajo poročanju in razlagam v Palestinsko-Izraelskem konfliktu, dogajanju v Siriji in na bližnjem vzhodu, Turčiji.., kot pa temu, kar se nam že vrsto let dogaja, tik pred našimi vrati. Morda je še bolje ponazoriti to noro dogajanje, kot nekakšno časovno zanko, kjer v trenutku pademo v nekakšen (pred)srednji vek. Tu ne velja več nobena racionalna logika in vsi nam znani prijemi odpovedo, so brez moči in prespektive.

Ta vas, kjer so izobešene črne zastave, ni edina in osamljena, vsaj še šest ali sedem jih je. Vse bolj je mogoče zaznati konkreten in jasen cilj radikalnih »vernikov« v teh krajih, ki se sestoji v bistvu, da se vse bolj goreče širi njihove nauke in interpretacije načina samega življenja. Ali povedano bolj neposredno, prav zanikanje kulture v širšem pomenu besede (skupnosti, solidarnosti, spoštovanja in enakopravnosti) in življenja samega je v samem bistvu takšne mentalitete. Vahabiti in Salafiti, dve radikalni »sekti« ekstremistov, pa se vse bolj širijo tudi na obrobje samega predmestja Sarajeva.

Revščina in politična prazina teh krajev je skrajno radikalizirala tudi same nacionalizme, a muslimansko prebivalstvo na tem območju ni bilo nikoli prej v zgodovini fanatično do teh skrajnosti. Ravno obratno, v Jugoslaviji so na Balkanu bili večinoma ateisti ali deklarirani komunisti, če že, zmerni muslimanski praktikanti, ki v svoji veri niso posebej izstopali. Ve se, da sta tako Savdska Arabija in Katar namerno in načrtno »štipendirala« družine, ki so bile pripravljene sprejeti in učiti se zakone Korana. Bolje rečeno njegovih ekstremnih in ekstremističnih interpretacij in razlag le-tega za potrebe vojne v Siriji in povsod drugje, kjer so bili potrebni vojaki, ki so pripravljeni umreti in žrtvovati se za stvar. Pripravljeni so tudi brez pomislekov žrtvovati tudi svoje družine; žene in otroke, saj je to največ kar lahko darujejo za Alaha. Nekateri so se vrnili, mnogi so umrli. Nekateri so s seboj vzeli tudi žene, ki so sedaj obtičale v tistih krajih. To že dolgih, a za zahod in tudi za nas v Sloveniji, skoraj »nopaznih« 25 let. Sedaj je tukaj povsem drug svet, ki bo bo tudi sedaj s porazom Isis, še dolgo ostal izoliran, osamljen in poligon kriminalnih združb in družbeno-političnih eksperimentov.   

Prav glede stanja otrok prihajajo najbolj zaskrbljujoče vesti, saj jih sistematično učijo (zgolj in samo) Korana in prav tako so podvrženi strogemu urjenju vojaških veščin. Seveda zgolj dečki, saj so punčke že skrite za črnim nikabom in so praktično zgolj v funkciji stroja za reprodukcijo in delo.  Za katero vojno že? Prej ali slej nam bo jasno.

 Pred tremi tedni sem po naključju gledala pretresljivo reportažo italijanske televizije Rai, natančneje TG Dossier z dne 5.5.2018 o dogajanju v »bližnji« Bosni in Hercegovini. Osebno me je reportaža močno pretresla, saj se ne morem otresti občutka, da se vse to dogaja v naši neposredni bližini, kjer smo še pred nekaj leti imeli prijatelje in znance. Praktično vsak drugi slovenski državljan je posredno ali neposredno na nek način še povezan s to balkansko državo, ki gnije od znotraj in ne kaže prav nobenih političnih, kaj šele ekonomskih perspektiv v bližnji prihodnosti.

Ste mislili, da morate v Sirijo ali Afganistan, da bi na lastne oči videli izobešeno črno zastavo ISIS in občutili zadušljivo vzdušje fundamentalizma? Ni potrebno, da se podate na takšno nevarno avanturistično, dolgo ter nepredvidljivo pot. Prav takšno vzdušje in realno dogajanje lahko doživite že samo, če se odpravite v bližnjo Bosno in Hercegovino. Dovolj je, da se vsedete v vaš avto in se odpeljete iz Ljubljane v komaj 4 ure in pol oddaljeno naselje. Pot vodi po ovinkih med gozdovi v hribovit svet, kjer je na hiši v kateri je mošeja na strehi izobešena črna zastava ISIS. Neizpodbiten dokaz, da se nahajamo na območju, kjer veljajo zakoni muslimanskega ekstremizma. Tudi sama sem bila ob tem dejstvu dobesedno pretresena in zgrožena. Ženske, strogo zavite v nikab, se pred naključnimi obiskovalci, skupaj z otroci, skrijejo v hiše in za seboj hitro zaprejo okna ter vrata, da ne bi bile videne in opazovane ali celo ogovorjene. Tudi moški niso pripravljeni na kakršenkoli pogovor.

Gornja Maoča je vas v severovzhodni Bosni, v občini Brčko, kamor so se odpravili raziskovalni novinarji, da bi predstavili vzdušje in dogajanje v teh zakotnih krajih, kjer je očitno, da smo v nekem povsem drugem svetu. Kraj, kjer je med drugimi tudi prebival, rekrutiral in učil zloglasni Bosnić.

Praktično smo v samem osrčju Evrope (vsaj geografsko), a vse deluje in se zdi, kot bi bili na drugem nam nepredstavljivem in nedojemljivem planetu. Nedvomno daleč stran od interesov EU in bruseljskih birokratov, ki vojne na Balkanu in njenih posledic že v osnovi nikoli niso znali in bili sposobni misliti, kaj šele dojeti in poiskati rešitve za množična klanja in zločine. Daleč proč tudi od zanimanja slovenskih (raziskovalnih) novinarjev, domačih političnih analitikov ter domače javnosti, ki se bolj posvečajo poročanju in razlagam v Palestinsko-Izraelskem konfliktu, dogajanju v Siriji in na bližnjem vzhodu, Turčiji.., kot pa temu, kar se nam že vrsto let dogaja, tik pred našimi vrati. Morda je še bolje ponazoriti to noro dogajanje, kot nekakšno časovno zanko, kjer v trenutku pademo v nekakšen (pred)srednji vek. Tu ne velja več nobena racionalna logika in vsi nam znani prijemi odpovedo, so brez moči in prespektive.

Ta vas, kjer so izobešene črne zastave, ni edina in osamljena, vsaj še šest ali sedem jih je. Vse bolj je mogoče zaznati konkreten in jasen cilj radikalnih »vernikov« v teh krajih, ki se sestoji v bistvu, da se vse bolj goreče širi njihove nauke in interpretacije načina samega življenja. Ali povedano bolj neposredno, prav zanikanje kulture v širšem pomenu besede (skupnosti, solidarnosti, spoštovanja in enakopravnosti) in življenja samega je v samem bistvu takšne mentalitete. Vahabiti in Salafiti, dve radikalni »sekti« ekstremistov, pa se vse bolj širijo tudi na obrobje samega predmestja Sarajeva.

Revščina in politična prazina teh krajev je skrajno radikalizirala tudi same nacionalizme, a muslimansko prebivalstvo na tem območju ni bilo nikoli prej v zgodovini fanatično do teh skrajnosti. Ravno obratno, v Jugoslaviji so na Balkanu bili večinoma ateisti ali deklarirani komunisti, če že, zmerni muslimanski praktikanti, ki v svoji veri niso posebej izstopali. Ve se, da sta tako Savdska Arabija in Katar namerno in načrtno »štipendirala« družine, ki so bile pripravljene sprejeti in učiti se zakone Korana. Bolje rečeno njegovih ekstremnih in ekstremističnih interpretacij in razlag le-tega za potrebe vojne v Siriji in povsod drugje, kjer so bili potrebni vojaki, ki so pripravljeni umreti in žrtvovati se za stvar. Pripravljeni so tudi brez pomislekov žrtvovati tudi svoje družine; žene in otroke, saj je to največ kar lahko darujejo za Alaha. Nekateri so se vrnili, mnogi so umrli. Nekateri so s seboj vzeli tudi žene, ki so sedaj obtičale v tistih krajih. To že dolgih, a za zahod in tudi za nas v Sloveniji, skoraj »nopaznih« 25 let. Sedaj je tukaj povsem drug svet, ki bo bo tudi sedaj s porazom Isis, še dolgo ostal izoliran, osamljen in poligon kriminalnih združb in družbeno-političnih eksperimentov.  

Prav glede stanja otrok prihajajo najbolj zaskrbljujoče vesti, saj jih sistematično učijo (zgolj in samo) Korana in prav tako so podvrženi strogemu urjenju vojaških veščin. Seveda zgolj dečki, saj so punčke že skrite za črnim nikabom in so praktično zgolj v funkciji stroja za reprodukcijo in delo.  Za katero vojno že? Prej ali slej nam bo jasno.