Čudim se sama sebi, da sem tako brezbrižna in hladnokrvna do vsega na videz razbuljivega političnega dogajanja na slovenski sceni. Praviloma bi to zame moralo biti najbolj strastno in razburljivo obdobje, čas pričakovanja ali upanja na politične spremembe; a kaj, ko je vse tako pritlehno in prozorno, nizkotno in žaljivo,  poniževalno do inteligence državljank in državljanov. Sama se niti približno od nobene stranke nisem počutila interpelirano, a ostala trdno prepričana, da tokrat že ne bom glasovala po principu manjšega zla. Spraševala sem se za katere namišljene idiote uprizarjajo to tragikomedijo, ki vodi v jezo in brezup?

Že v času kampanje sem s težavo in velikim odporom sledila nebulozam, očitnim lažem ter nakladancijam političnih strank, ki so se še prejšnji dan med seboj »zravsale« za kar se je »uradno« razpustila vladajoča koalicija. Drugi dan, pa so ti isti veljaki (bedaki) pred kamerami obljubljali povsem nove in drugačne čase. Židan, ki je predstavljal svojo SD kot nekakšen prenovljen politični fenomen, za pravičnost in enakost, s popolno amnezijo na številne afere, naveze in zveze, ki sežejo do polpretekle zgodovine komunističnega režima, z vsemi pripadajočimi načini obračunavanja in diskreditacije (drugače) mislečih.

Hm, zelo podobno kar se te dni očita SDS in predvsem Janezu Janši kot ključni razlog, da se ga a priori bojkotira-ignorira, ali se motim? Še ljudi z demenco in alzhaimerjevo diagnozo ne bi mogli prepričati, da mislijo ali govorijo resno.  Nizka volilna udeležba je s tega vidika zlahka razumljiva. Nenazadnje je DeSus, upajmo tudi (do)končno, izgubil svojo volilno bazo, iz katere se je že leta posebno Karel Erjavec dobesedno delal norca. Starejše in bolne bo zelo verjetno tudi Alenka Bratušek pripeljala dehidrirane in shirane do svojega spokojnega »britofa« (v kolikor so si ga sploh uspeli »našparati«); Zakon o dolgotrajni oskrbi, namreč še zelo dolgo ne bo ugledal luč sveta. Miro Cerar pa si je, po mojem skromnem mnenju, uspel dokončno diskreditirati dolga leta grajeno pravniško kariero, saj se je v vlogi premiera izkazal nič več »kot za pokvarjeno kremšnito«; zdi se kar mamljiva, a ko jo poješ, so posledice za prebavo...

Ko sem takole sama pri sebi premišljevala, kaj hujšega bi se nam lahko še zgodilo, kar že v tem mandatu nismo doživeli, preživeli ter bili prisiljeni požreti, v primeru, da naš novi premier postane relativni zmagovalec volitev Janez Janša, ob tem, ko mnogi samoproglašeni intelektualci in vidni posamezniki strašijo in svarijo pred to grožnjo, je edino kar mi pade na misel, da v Cerarjeve »tehnične ovire« alias ograje, Janša napelje električni tok.

Res ne razumem razsvetljenske logike, ki na vsak način želi in hoče izsiliti levosredinsko vlado, po vsej sili in za kakršnokoli ceno? Samo miselni eksperiment z vsemi deklariranimi levosredinskimi strankami, pa k temu prištejemo še Šarca (nisem še uspela vstopiti v njegovo logiko razmišljanja, a nikakor mi ne deluje kot levičar), pa s(t)lačimo še Mateja Tonina; saj ni mogoče in ni možno, če si vsaj malo še pri zdravi pameti.

Verjetno mislite, da sem svoj glas na letošnjih parlamentarnih volitvah oddala za Levico? Ne, tokrat ne, saj sem jim že prvič oddala bolj v smislu priložnosti kot pa prepričanja, a so v svojih dejanjih pokazali, da so prav tisto, kar sem upala, da niso; glasovali so proti Zakonu o osebni asistenci.  Tudi sama še vedno prebiram Marksa, kajpak vedno aktualnega, a zgolj načelna stališča proti zlobnemu kapitalu, brez alternativne politike in zgolj spomina na rdeče zvezde, so zame daleč premalo. Po duši ostati in obstati mlada partizanka, je v teh krajih in ve teh časih, res pravi boj za obstoj.

Kdorkoli bo že sestavil vlado pa si res želim videti Zmaga Jelinčiča kot ministra za kulturo. To bi pa bil izziv in prevetritev sedanje zatohlosti.