Sploh ne vem kaj počnem. Tole recimo, z namenom, da bi napisala nekaj iskrenega… Kar je smešno. Sploh ne vem kaj je to. Iskrenost… Neka oseba, ki mi je bila dolgo časa zelo ljuba, mi je nedolgo tega rekla, da sem iskrena, kot njen najslabši delodajalec. Ne vem sicer, koliko vam to lahko pove o meni, ampak… Seveda. Ker pač moja iskrenost ni bila v okvirju njenih pričakovanj do mene… No, zelo dolgo je bila lahko prav brutalna, v obliki popolne nesposobnosti, da bi povedala laž, ravno dovolj dolgo, da sem dobila etiketo z napisom prasica. Potem sem pa obupala. In najbolj smešno pri vsem, je bilo to, da niti oseba sama, tej etiketi ni mogla verjeti, ker potem bi se, seveda, samo po sebi, postavilo vprašanje kaj hudiča počne z mano…. Torej… Vedela je, da nosi svoj delež in svojo krivdo… Je vedela? Gotovo. Vsaj podzavestno. Še zdaj ne vem dobro kaj to pomeni. Tudi tega ne, ali sem zares iskrena. Verjetno ne. Vsaj ne, kot bi to verjetno razumela večina. Bolj pa vsekakor od ljudi, ki ne verjamejo niti etiketam, ki so jih podelili sami. No, seveda. Zdaj verjamejo. Zdaj jih je izučilo. A kaj, ko življenje ni tako linearno.

Nisem preveč v formi. Malce me je spodneslo. Tako čustveno, kot fizično. Fizično, ker sem dejansko obležala, staknila sem neko zajebano virozo, pravijo, da muslimansko, matr, kakšna neumnost… Ki se je že 14 dni nikakor ne morem otresti… Prvih deset dni sem seveda vseeno letala okrog, na sprehode, na treninge, v trgovino, na brezalkoholni drink… Da le ne bi obtičala doma, med štirimi zidovi, brez tistega občutka, da je v redu, da lahko, da si lahko dam mir… No, potem pa se je, nekaj dni nazaj,  po desetih dnevih, poslabšalo. Torej, sem zdaj strogo doma in na postelji. Delo mi ne uide, to so pač čari dela od doma in izza računalnika… Brezvoljna, ker se je vse skupaj ustavilo… Cel svet. Zdi se mi, kot, da sem v drugi galaksiji, vsaj popolnoma drugi, kot teden dni nazaj. In kako me nekaj takega dotolče, da je že kar blesavo! Fizična ranljivost me vsakokrat vrže. Ko ne razumem dobro kaj se mi dogaja, začenjam čutiti kako se me loteva tesnobnost… Here we go again… No, ne, če bom imela tokrat kaj besede pri tem….

Smešno je, da človek iz sebe dela stroj. In jaz to vsekakor počnem. Mislim, »popolen« stroj. Zadovoljna z odzivi lastnega telesa. Z odsevom v ogledalu, vsaj približno, s fizično močjo, napredkom, vzdržljivostjo in stopnjo fleksibilnosti… Potem pa… Kako malo je potrebno, da te vrže s sedla, ha… In hkrati verjetno dobrodošlo. Mindfuck, kot vedno. Vsaj dojamem ga. In tudi šamar, ki ga pri tem prejmem, mi je jasen. Se zavedam da si včasih nadanem prav čudne plašnice. Naredim umetno realnost, svet… Mislim… Kaj pa vem. Saj kdo si ga pa ne… In kaj je zares bolje… Katera od možnih realnosti? Še vedno izberem svojo, tisto v kateri me moj stroj naredi za vsaj približno zadovoljnega človečka.

Poleg vsega tega pa… Malce sem se čustveno zapletla. Prav neumno. Narobe sem ocenila to kar se dogaja… Dolgo časa zmigovala z rameni, češ, kaj pa je? Nič kaj dosti razumela, ali se sploh trudila razumeti, se pri tem šokirano zalotila in takoj umaknila, kaj pa… Poslovila. In počutila kot drek, z dodatkom nedefiniranega obžalovanja… Mislim… Svašta. Včasih se ne razumem. Ok… res, da ničesar ne iščem, pravzaprav, bolje povedano, mislim, da resnično ne bi smela ničesar načenjati, ker je še vedno v ozadju preveč navlake… In misli o moških in o sebi, ki jih raje ne bi mislila, lastnosti, ki jih raje ne bi pripisovala, ocen, ki jih raje ne bi dajala, pomislekov, ki jih raje ne bi imela… Ampak… Ni point v vsem tem. Point je v tem, da se mi je vseeno uspelo zamotati, kot to znam samo jaz. In si mislim wtf??? A res ne more biti nič enostavno? Recimo, najprej življenje? Potem pa, če že, mogoče tudi tak zaplet… Da človek ne bi iz tega naredil cele reči… No, on si misli svoje. In ugibam, da je povezano z veliko mero začudenja in niti ne bi bila presenečena, če ne bi bilo v pretirano pozitivnem smislu. Ampak on je popolnoma drug tip človeka od mene. Kar je dobro. Kar je definitivno bolje zanj. Mislim. Uf…. In seveda… Jaz mu ne dam kaj dosti možnosti za kakršenkoli odziv. Besede kar nekontrolirano bruhnejo, me prehitijo in naredijo trapast vakuum. Le gleda me še in ne ve kaj bi rekel. Saj ima prav. Le kaj bi človek rekel… Potem pa sedim doma na kavču… Verjetno še kakšno uro. Ko sem sama, ko je tišina… Zaslišim lastne besede, ki zvenijo narobe ter nejeverno stresam z glavo… O bog, kako neskončno idiotsko. Zaprem oči in pustim, da udarec, v obliki spomina na lasten glas, izzveni do kraja… Istočasno pa, ko pomislim nanj, na tisti nasmeh, ki med tem nekako potemni, vsaj otopi…dobim cmok v želodcu, še vedno in vsakič znova. V tem je problem. In se bojim vprašati samo sebe… Dokler se ne vprašam. Je to to? Je to res? Ne. Ni. To je le lepa misel. To je vse.

No, ampak temu navkljub, sem se odtrgala, vsaj upam (upanje umre zadnje). A veste, tisti občutek, ko si rečeš, bolje zdaj kot kasneje… In zdaj mi ne bo nič hudega, ne more biti, vse najhuje se je že zgodilo… in to, ta situacija, to sploh ni primerljivo, nikoli… ne še… zato, bring it on?? No… Ha! Presenečenje! Sicer, ni, da bi se valjala v lastnih solzah ali samopomilovanju, ali obžalovanju, ali čemurkoli, kar pač naredi nekoga totalno nesrečnega… Vse to, v majhni meri sicer je…. Pa nič drastičnega. Le bleščanje je izginilo. Ne svetlika se več in imam čuden občutek kujanja. Čudno. Nič ni več isto kot prej. Postalo je bolj brezbarvno in odmaknjeno. Človek na vse kriplje poizkuša najti iste točke, ampak, guess what… Jih ni več. Torej, ali ni vseeno…? Če nisem pripravljena izgubiti nečesa, česar tako in tako ni več… Ali ni to malce brez veze? Ne vem več. Priznam. Nimam pojma.

Nič mi ni prav. Obupno sem sitna. Valjam se po postelji, vmes prevajam (beri: delam), po možganih valjam tri tuje jezike, če prištejem lastnega, maternega, štiri… Do onemoglosti, ko se mi začnejo med seboj mešati in ne znam več pisati…. In v prebliskih, se mi v ozadje vriva en obraz, en glas, ena hoja, ena silhueta, en občutek, deset nasmehov, tri bolečine in praskanje v grlu…. Dobro. Pusti.

Vsaj to. Veliko dela imam. Delo me nekako zamoti. In mi ni mrzko. Ampak potem, ko neham, pa ne vem kaj naj počnem sama s sabo. Takole se mi zmika. Zaprta v hiši, med tem ko so tako lepi dnevi, ko vse ostalo živi, ko se dogajajo hitre spremembe, recimo ta, da bo pšenica vsak čas- če ni že -pognala klasje in jaz sem to, nekaj dni nazaj opazovala in si rekla, da me zanima koliko časa bo trajalo, zdaj, ko se mi zdi, da je vse tako hitro… Kot bi rast stvari pospešila na skorajda svetlobno hitrost… Še malo, pa bomo sredi poletja, z občutkom, da se vse skupaj prehitro izteka, v čakanju na jesen in nato zimo… Spet. Prehitro. Kot, da ne bi bila komaj pomlad… Kot, da ne bi tista dolga zima komaj minila… Zdaj pa bom verjetno zamudila. In potem je naslednja misel, da bom tik-tak stara sto let, če bom, če se ne bom zataknila že prej, ali celo kar zdaj, zbolela in umrla, tako, malo brez veze, kot se zdi, da bi to lahko bilo, mislim….Kaj veš… In naslednja, da verjetno hudo pretiravam. Kaj bi bilo šele, če bi zares zbolela… In kdo pravi, da morda nisem že? Mnja. Misel, značilna za moje hipohondrično-tesnobne prebliske. Ko sem resno zaskrbljena nad tem, koliko škode sem si morebiti že povzročila z vsem tem miselnim opletanjem, neprimernimi zapleti, odklopi, tesnobami in živčnimi stanji, nespečnimi nočmi, izredno zdravim življenjem, ki sem ga imela v preteklosti… Saj… saj se zadnja leta hudiča trudim živeti drugače, kolikor gre… Hrana, zrak, gibanje in vnos substanc… Kontroliram kar lahko kontroliram, vsaj poizkušam… Celo približno srečna zmorem biti… Ampak, saj poznate tisto o kaznih in grehih očetov in podobne zadevščine… Kdo ve… In če se nikdar ne pozdravim? Je to dejansko lahko konec? Hipotetično je lahko. Zlahka. Torej? Spet ne vem. Nič ne vem. Vem samo to, da me ob tej misli zgrabi panika.

Zadnje dni tudi ne spim ravno najbolje. Verjetno sem zato danes celo popoldne spala, česar sicer nikdar ne počnem. Kje, da bi popoldne spala?! Kakšna potrata časa… In časa je vedno premalo…. To in strahospoštovanje do minljivosti… Kaj vem… Ponoči se zbujam v krču, meče me pokonci, z občutkom, kot, da se je, ali se bo nekaj zgodilo. Tudi po desetkrat na noč, kot bi bila robot. Razsekano in z vsakokratnim, sprotnim zavedanjem, da se sicer nekaj dogaja, a, da je čas za spanje… In ko se ozrem navzgor, proti levi, pod stropom spet vidim tisto, tisti stvor. Brezoblično je, kot rdečkast oblak, a vem, da je ono. Vedno vem. Ostane občutek polovične groze in vprašanja… A vsaj zaspim nazaj, potem pa sanjam nore sanje. Take, za tolmača. Take, ki so me kar malce zaskrbele. Včeraj sem ob štirih vstala in jih zapisala, ker se mi je zdelo tako pomenljivo… Sicer tega nikdar ne počnem. Pa si jih sama niti ne znam dobro razložiti…. Danes sem o teh sanjah razlagala staršem, in o tistem stvoru, seveda… No, saj sem že kdaj prej, glede na to, da me v sanjah spremlja že leta… In glede na to, da se velikokrat pogovarjamo o kakšnih nenavadnih sanjah. Oba sta se strinjala, da so tiste prve, s kobilo, res pomenljive…. Za druge pa, za tisti stvor… Mati mi je rekla naj grem h eksorcistu :D. Baje, da imamo, v mojem rodnem mestu enega, ki je celo zelo priznan. No… To, ta ideja, je bila seveda pospremljena s krohotom iz moje in očetove strani. Na srečo pri nas vsak verjame v svoje reči in vsi imamo dovolj domišljije, da takovrstni pogovor nikdar ni bil problem. Ampak dejansko je bilo smešno. Smešno, ker mi je oče v smehu ponudil, da me lahko priporoči tistemu patru eksorcistu, ki ga pozna in sem si v živo predstavljala situacijo »naša je pa obsedena« in smešno, ker mi je jasno, da tudi, če bi bila dejansko obsedena s kakšnim demonom, ali čem drugim, kar sem si morda celo sama priklicala… No, po vsej verjetnosti bi bila vanj samovšečno in posesivno zaljubljena in bi se ga oklepala do skrajnosti, pa tudi če bi me to ugonobilo… :D In potem, vseeno raje, kot, da mi na primer, med eksorcizmom prelomi hrbtenico :D, med tem, ko v stilu Emily Rose, brez lastne kontrole lebdim v zraku, živim naprej takole, da se mi prikazuje v sanjah in mi lebdi pod stropom, me malce prestraši, meni nič, tebi nič… To lahko preživim. Konec koncev, sem se ga že skoraj navadila.

Ne vem. Zdi se, da je to stavek, ki se te dni sumljivo veliko ponavlja… Nimam pojma. Resnično. Ne kaj so te sanje, kaj pomenijo, ne kaj me tako muči, da ponoči skačem v luft in se zbujam v nekakšni nuji… Tudi sanja se mi ne, kar je po svoje zelo smešno… Hočem reči… V takšnih momentih ima človek navadno napad tesnobe, vsaj po mojih izkušnjah. In ko te potem nujno nekdo vpraša, kaj ga je sprožilo? Ne vem. Nimam pojma. Kaj ga pa ni? Vse, verjetno. Vse po malem. In hkrati nič, ker ni nič takšnega, nič hudega mi ni, nobene tragedije, nobenega pomanjkanja, nobene krizne situacije…. Le tisoč malih nelagodij, strahov, pomislekov, vprašanj, bolečin, neoptimalnih situacij… Tista naključja, ki prinesejo odgovore in z njimi odpirajo vedno nova vprašanja… Jaz pa se neumno zatikam in kompliciram….Jaaaaa…. Welcome to my world! Nikdar konca. Saj vem, saj vem… Vem kaj bi mi kdo rekel. A nisem prepričana kako se ustaviti. Kako narediti, da bo zame dobro in kaj natančno bi bilo dobro… Ampak. Ali sploh kdo živi drugače? Ali sploh kdo sproti vse razčisti? Ne vem. Ne vem niti kaj natančno čutim… Ali sem zdrava, ali sem živa, ali sem srečna in na dobri poti…. Verjetno zato, ker je odgovor nekje vmes? A ni smešno? Pride čas, ko nimam pojma.

“Oh, we can populate the dark with horrors, even we who think ourselves informed and sure, believing nothing we cannot measure or weigh. I knew beyond all doubt that the dark things crowding in on me either did not exist or were not dangerous to me, and still I was afraid. I thought how terrible the nights must have been in a time when men knew the things were there and were deadly. But no, that's wrong. If I knew they were there, I would have weapons against them, charms, prayers, some kind of alliance with forces equally strong but on my side. Knowing they were not there made me defenseless against them and perhaps more afraid.”

- John Steinbeck