Končala sem z delom in se frentično odtrgala od domačega parketa. Saj se hecam. Z veseljem. A leno. Včasih se moram spraviti na silo, ker mi sedenje pred kompjuterjem povzroči nekovrstno apatijo, in je vsak premik v smeri iz hiše, sila težak. Ampak na koncu mi nikdar ni žal. Vsak dan grem za dve uri ven. Nujno. Pogrešam pisanje, pa sem zdajle, ko sem se že vrnila, na hitro začela tipkati, s slabo vestjo, ker že toliko časa prelagam nadaljevanje moje zgodbe, ki sem ga obljubila... Ma kaj to, kaj pa imam komu jaz za obljubljati... Bolj sem si zadala, da moram to zaključiti... Smešno, toliko teksta sem imela že napisanega, zdaj pa mi ga je zmanjkalo le za zaključek. In le še en del mi manjka (mislim), pa sem se uštela pri časovni kalkulaciji in me je vmes zabukiralo delo, ki ga ne morem prestavljati, ki me hoče celo in zaradi katerega že tako in tako, cele božje dni čemim pred kompjuterjem. Joia di vivere, bi se reklo, pa še v stilu dela, ki ga delam... No, saj ni hudo. Mi leži, ga delam precej rada, le utrujajoče je. Jaz in tipkovnica in jezikovne mahinacije in ure in ure muzike. In možgani, ki ob koncu dneva dobesedno zmrzujejo. Btw, hvaležna bi bila za kakšen glasbeni predlog, ker nimam več domišljije.

Torej, povzpnem se v hrib in ko se odpre tista praznina, tik pred vrhom, med drevesi in nebom, preden se teren na vrhu prevesi v dolino, se mi spet zasmeji. To je že kar običajno. Ne vem kaj je tam. Kot bi se poleg širine vidnega polja, še bolj odprla tudi sama. In jaz imam rada prostornost, širino in veter. Nadaljujem po travniku, polnem zlatic in rdečih cvetov kislice, zeleno-rumeno-rdeče-rjavkasto, sila prijeten prizor, s poudarjeno strupeno zeleno, seveda, zdaj po dežju… Vsakič hočem narediti fotko, pa me resolucija mojega pametnega telefona ne zadovolji. Mislim si klinc pa fotoaparati, če pa ni nikdar isto, kot je dejansko... In nič hudega, če je tako spremenljivo, konec koncev, ravno zaradi tega lepota ostane in prav tako vsakokratno začudenje, ob vsaki transformaciji in izmenjavi posebej.  

No, čisto srečna sem, da sem danes lahko nehala z delom in lahko šla na sprehod... Pa kasneje grem ven, ker, koliko smo pa stari, hehe... Mnja, nekateri (ne vem po čem)sklepajo, da preveč za te špase... In, ko bi vedeli kako se ob tem pravzaprav zabavam... Mislim, a ni fino biti pomemben, pa čeprav za sekundo... :D ?? No, vsaj marsikomu to pomeni blazno veliko. Jaz pa že cel dan pravzaprav o tem razmišljam, tako, v prebliskih med delom, izgubljena nekje v računalniškem zaslonu, in youtubih, ko iščem muziko, ki me ne bi preveč zmotila, to je, potegnila v šentiment, ker, hej, treba je delat, ne pa afne guncat, in potem pomislim koliko različnih osebkov se je stulilo, zdrlo, zjokalo,  izpelo, izplesalo, izsmejalo pred kamerami in mikrofoni, pa kaj... Nikome ništa. Nekaj ostane, ja. Tisto nekaj, kar pravkar poslušam, nekaj nad čimer sem celo zelo pogosto naravnost vzhičena, ali zgrožena, me gane, zamori, orazpoloži, kakorkoli…. V resnici pa bore malo, če primerjaš s tem kar je človek dejansko dajal... Komu...? Sebi ali svetu, to je zdaj veliko vprašanje... Največ sebi, verjetno. In največ sebi tudi vzel. In no, torej, ena od teh milijone osebkov, jaz, ki pogosto koga zmotim, no koga pa tudi kdaj verjetno pobožam, se zavedam, da je vse to skupaj popolnoma nepomembno. Torej, danes grem ven. Grem nervirat svoje znance in prijatelje. Tudi neznance, če bo treba :). Pa mislim, da ni tako hudo :). Vsaj ne vedno ;).

*

Grem ven in je ok, nič pretresljivega…. Neka muzika, neka pijača, neki ljudje… Nekateri bolj očitni, drugi popolnoma medli, kar je normalno, kdo pa, lepo vas prosim, vse okoli sebe procesira z isto ostrino… In klepetam, kar je, po recimo da celem dnevu tišine, spet prijetno… Saj, če ne bi včeraj na treningu ropotala kot lajna, bi še rekla, da sem večinoma cele dneve tiho, ker pač delam in pri tem jezika ne potrebujem…. In če delam dolgo, sem dolgo tiho…. Potem pa, tisti dve uri, ko si vzamem za trening in hojo… Takrat tudi ne govorim.  No, včasih se potem zlije kot slap in včeraj sem očitno igrala dvornega norčka. In se potem čudila sama sebi. Očitno, da včasih ljudi zabavam. Sicer so ti trenutki redki, ampak zadnje čase vedno bolj pogosti. Opazujem se, pa se mi zdi, kot, da sploh ne morem vedno vplivati na to kar počnem, govorim, oziroma zelooo veliko samokontrole bi potrebovala, pa se mi vedno ne ljubi. In potem… Eeeh, preveč si belim glavo s tem, kako mora vse to videti kdo drug… Kaj me pa briga. Očitno vsega ne počnem slabo, ljudi imam okoli sebe vedno dovolj. Pa niti ne vem, če je to tisto s čimer se dajem… Bolj imam nekaj sama s sabo. Mogoče se jemljem preresno. Mogoče to prepuščanje, ki sem ga začela, le ni tako temeljito, kot bi si želela. Bo treba dodatno izpustiti? In mislim, da je čas za post, na vseh področjih. Čiščenje glave, telesa, misli, hehe... Pa, da vidimo :).

Danes sem melanholična, oziroma, kaj vem, kaj bi se reklo namesto tega izraza. Otožna. Sploh ne vem zakaj, a vse se mi zdi tako daleč stran od mene. Kot bi se malo oddaljila od vsega skupaj. Pretekli mesec sta se zgodili dve stvari, ki sta me dolgo časa držali v zraku in potem sem pač naelektrena in v pogonu, sploh ne vem ali je to dobro, ali ne… Vsekakor je včasih naporno, se pa iskri, da je veselje. Recite temu manija, če komu ustreza, le, da tokrat ni bilo tako manično, kakor sem navajena. Precej bolj prizemljeno je bilo in umirjeno. Nekako tako, kot bi si želela, da je trajno. Spet sem začela sanjati. Zanimivo je to, da imam, kadar se nekje zataknem, vmesna obdobja, ko ne sanjam popolnoma nič. No, zdaj pa kar na enkrat ogromno. In živo. Ne vem kaj me daje. Mogoče potrebujem poleg aktualnih, nek močnejši cilj. Vedno nek cilj. Ko ga dosežeš, hitro nastaviš novega, kaj vem, praznik, dopust, podvig, dogodek, nekaj, na kar čakaš… Potem, pa se na koncu počutiš banalno izpraznjeno, čudno, ker logično bi bilo, da bi te doseg cilja zadovoljil, pa te ne… Morda res velja, da je bolj pomembna pot, kot pa dejanski cilj… Ampak še vedno pot ni speljana kar nekam v tri krasne… Meni gre to na jetra. Jebeš konstantne cilje, na ta način. Kot neke rešilne slamice, ko nate začne iz vseh strani pritiskati praznina. Želela bi si, da bi bilo življenje enostavno dovolj. Da ne bi bilo teh čudnih melanholij, ki se ti vrinejo v popolnoma (tako si misliš) zapolnjen prostor. Oziroma, da bi vsaj vedela kaj točno je tisto kar vleče. Kaj. Pomanjkanje ljubezni? Hm… Morda. Pa tako sem si sama želela tega. Ven iz odnosa, ki me je dušil… Biti sama, imeti čas zase, ko mi ni potrebno nikomur nič razlagati, kaj zakaj, kako, zakaj sem tako rekla, tako napisala, tako pogledala, s kom si bila, zakaj me ne poljubiš, objameš, zakaj si občutljiva na dotik, zakaj se izmikaš, zakaj, zakaj, zakaj hočeš biti sama? Zakaj imaš to potrebo? Nisi normalna, to ni normalno… Pa saj vem. Z mano biti je težko. Imam obdobja tišine in zapiranja, po drugi strani sem pa izredno živahno bitje. To je bilo nekaj, kar je na meni ljubilo kar nekaj ljudi, nalašč ne bom rekla moških, ker se ljubezni ne meri le s spoloma. To silno veselje in voljo do življenja, namreč. Zdaj pa se zavedam, da sem bila nazadnje v vezi s človekom, ki je ob mojih prebliskih, skoraj redno, dobesedno zehal. Nasploh je veliko zehal in nikdar mi ni bilo popolnoma jasno kaj natančno si on predstavlja pod pojmom »življenje«, ker je bilo tako očitno nekaj popolnoma drugega, kot bi človek pričakoval… Kaj naj bi dva počela ob sobotnih večerih, ko sta sama…? Mislim, razen seksa in filmov? A je to vse kar je v življenju, matr??? V  takih momentih sem sama pri sebi, skoraj obvezno postala agresivna. To pomeni, da se mi je v možganih zavrtel film, mislim, v usta bi mu zabila mini blazino in še kaj slabšega bi naredila takole v mislih, pa tega ne bom pisala, da se kdo ne bi preveč zgražal... Ja, sama v sebi imam pogosto napade besa. Če je res hudo se včasih pririne tudi na površje. V resnici pa sem takrat postala le toga. In razočarana. Občutek, da te nekdo ne priznava in nalašč spregleda. Ne vem če si predstavljate… Tisti občutek, ko te razganja, ko imaš neko idejo, ko bi se rad pogovarjal, ko začneš navdušeno nekaj pripovedovati, kot si navajen iz drugih odnosov… Svojemu partnerju, ljubimcu, človeku, ki naj bi te ljubil, tebe, tvoje telo in intelekt in ki se te bo seveda kasneje, v postelji, želel dotikati…Človek pred tabo pa zeha in te zdolgočaseno gleda. Ne vem. Popolnoma možno je in tudi to sem seveda pogosto pomislila, namreč, da sem dejansko dolgočasno bitje in se zanimiva zdim le sama sebi, ampak malo dvomim… Mislim, da je šlo predvsem za popolno neujemanje. Le kako mi uspe v ljubezni potegniti najbolj nemogočo različico? Kaj to pravzaprav pove o meni?

Mislim, da, če to zares čutim,  čutim pomanjkanje ljubezni že zelo dolgo. Kajti to ni ljubezen. Ni mogla biti. Ljudem, ki sem jih zares ljubila, sem dopustila vse. Vse. Namreč, če človeka ljubiš, je nemogoče, da bi ga spreminjal. Zakaj le? Takoj, ko bi to naredil, če bi seveda sploh lahko, bi se zavedel, da si posegel v nekaj, kar je bilo v osnovi popolno… Zdaj pa ni več. To si počnemo. Kar zaplavamo v vzorec. Nič hudega sluteč in brez slabih namenov… Vsakodnevno pri ljudeh opazujem igre moči in se čudim, ker se jih sploh ne zavedajo… Zdaj malce drugače razmišljam o teh rečeh in o »vezi brez obveznosti« pa karkoli že to pomeni, za katero sem bila včasih smrtno prepričana, da ni zame, no, saj še zdaj ne vem, ali bi kaj takega zmogla in ali se ne bi prehitro ujela v tisto tega jaz ne morem, v sumničavost in domišljijske epizode, sklepanje brez vprašanja, ponos itd… Ali bi lahko z nekom preklopila v »ljubezen«, brez vseh predalčkanj in določil? Verjetno tukaj sploh ne gre v tej meri za zvestobo, kot si večina predstavlja ob omembi besedne zveze, temveč, za dva človeka z izrazito potrebo po svobodi in osebnemu času in prostoru…Verjetno dva, ki imata vsak zase razdelano najprej svoje osebno življenje, potrebo po in rutino v ustvarjanju, karkoli… Oh… Kaj vem, zelo logično se mi zdaj to sliši. In kako izven sistema moram biti, hvala bogu, ko se mi pa tako grozno upira vse kar ljudje poimenujejo z »normalnim«. Pa ne, da bi pri drugih to obsojala, bog ne daj, če kaj sovražim je obsojanje, le zase vem, da me to kolesje več ne more kar tako zgrabiti. Upam. In hkrati se včasih, ob takem dnevu, kot je danes, bojim, da prav zaradi tega postajam čudna. Čudna, ker dejansko velikokrat najlepše trenutke doživljam sama zase, najverjetneje nekje v naravi, ko se mi odpre nebo in se zarežim, pa še sama ne vem zakaj… Ko dvakrat zaporedoma naredim yang in se, rahlo prepotena in zadihana počim na klopco pod brezo, pogledam navzgor v veje in čutim, kako vse valuje, diha, se širi in krči… Jaz pa sem, seveda, le majhen delček v sestavljanki celote… Ali bi lahko sploh to s kom zares delila (seveda brez, da bi pri tem zehal)? Ali je to deliti sploh potrebno? Ali bi sploh še hotela z nekom vse deliti? Ali  je to za zdrav odnos zares nujno? Ali ni le nekaj, kar bi bilo teoretično lepo, pa večinoma ni izvedljivo? No, zase odgovor vem. Če in ko bi tako začutila, bi naredila vse. Pa vendar ne več toliko, kot bi včasih. Boljše vprašanje je: Ali bi lahko kdo sploh to konceptiral? Mene, tak pogled? Sprejel brez grabljenja, brez fascinacije in brez, da bi mi poskušal vzeti in zastreti bistvo?