Članek
Smisel pisanja
Objavljeno Oct 27, 2017

Podnevi delam, služim denar, kuham, pometam, pospravljam, brišem prah s pohištva, berem časopis, se vozim z avtom, popivam s prijatelji, zvečer utrujen zadremam na kavču, sredi noči pa spočit vstanem in v miru in tišini, ko ne zvonijo telefoni in mi ljudje ne trkajo na vrata, sedem k računalniku in kaj napišem. Včasih samo nekaj besed ali stavkov, včasih celo zgodbo, potem grem pa spat in spim do jutra. Tako mi vsakdanje monotono poteka življenje - naslednjo noč nadaljujem, kjer sem obstal, ali začnem kaj na novo. Vse se izgubi, vse se pozabi, ostane samo to, kar je zapisano. “Zadnjič si bil lepše oblečen, v tej srajci si pa kot en zajeban advokat!” mi je oponesla prijateljica Jasna, ki je bila včeraj pri  meni na kosilu. Jedla sva čisto navaden pasulj, ki  pa je bil poseben v tem, da sem ga skuhal iz dveh vrst fižola, rdečega in pisanega, in Jasna, kmečka punca, je  vanj  po kmečko domače   nadrobila kruh in tudi za solato v skupni skledi sredi mize ni imela potrpljenja, da bi jo nabadala z vilico, ampak jo je po kmečko velikopotezno zajemala kar z žlico, s katero je jedla pasulj  -  ki pa jo je prej vsakič na fino obliznila. “Da ti ne bom umazala solate - vidim, da jo previdno jemlješ samo na svoji strani sklede!” me je zbodla.

Ja, seveda, nič posebnega, eno navadno kosilo, navaden pasulj, navadna zelena solata zraven, in dva, ki se pri mizi malo zezata.  Če tega danes ne bi zapisal, bi morda že  jutri pozabil. To bi bilo pa škoda, saj če so zapisane, lahko dobijo tudi čisto navadne stvari poseben pomen.

Dobro, da si zapisal :)

Fejst prijateljico imaš. Prava redkost je naravna pristnost pri jedi :-)