Še nisem prebral članka, ki bi tako deplasiral in očrnil znanost, predvsem naravoslovno znanost, kot je to storila novinarka Tanja Lesničar - Pučko v kolumni z gornjim naslovom, DNEVNIK, 19. maja 2015. Med drugim piše: »Zgodovina znanosti je dolga vrsta odkritij, izumov in zmot (ki lahko veljajo za pravilne in dokončne kratko ali dolgo, z usodnimi posledicami za milijone ljudi), in te zmote so nujne za njen razvoj. Gaston Bachelard je za osnovo znanosti postavil ravno nedovršenost spoznanja, ki je ne le v nasprotju z religijo, ampak v veliki meri tudi s filozofijo, ki se vzpostavlja kot polje objektivnih spoznanj. Kako je mogoče, da se znanstveniki tega ne zavedajo? Kako (bio)genetikov, izumiteljev novih tehnologij in materialov ni strah odgovornosti za globalne posledice lastnega rokohitrstva? In kdo jim je podelil status svečenikov? Kako je mogoče, da se znanstveniki tega ne zavedajo? Kako (bio)genetikov, izumiteljev novih tehnologij in materialov ter vseh drugih ni strah odgovornosti za globalne posledice lastnega rokohitrstva? Dobro znana je zgodba o umetnih gnojilih in pesticidih: oboje je enormno povečalo pridelavo hrane, in to bi moralo že samo po sebi pomeniti veliko zmago znanosti v dobro človeštva. A rezultat je porazen: znanstveniki niso predvideli ne škodljivosti kemikalij za živa bitja, ne dolgotrajnosti onesnaženja zemlje, ne škode monokulturnega kmetijstva, še manj pa družbeno ekonomskih posledic: uničenja malih pridelovalcev, monopolnega obvladovanja svetovnih trgov ter diktiranja politike oskrbe s hrano, spremenjene kakovosti živil… In predvsem – povečala se je svetovna lakota. Ta najbolj absurden učinek je najbolj strašljiv dokaz za to, da lahko dobri znanstveni nameni vodijo v pekel. Vse te zgodbe so seveda zgodbe o tem, kako znanost v vsakem trenutku določajo tako obstoječa vednost in religiozno/ideološki družbeni pogledi kot posameznik, njegovo (ne)znanje in motivi«. Ali res sama naravoslovna znanost odloča, katero odkritje znanosti je aktualno, da ga družba sprejme, da se nam poveča blagostanje, k čemur največ prispeva ravno znanost, saj bi se sicer še vedno prehranjevali z plodovi narave  in prižigali ogenj s kresilnimi kamni podzemnih jamah. Ravno znanost je edina, ki nam ponuja   konkretne rešitve za bodoče blagostanje in mi ohranja optimizem. Zapomnil sem si govor velikega nemškega intelektualca, večkratnega doktorja znanosti, od teologije, ekonomije do političnih ved, prof. dr. Kerniga, ki je dejal, da je znanost s svojimi dognanji in odkritji vsaj 15 let  ali več pred politiki in tudi pred novinarji, ki ji pogosto ne sledijo, ne razumejo kakšne vse rešitve jim znanost nudi za izbiro, da jih podprejo, in če jih razumejo, jih sprejmejo ter realizirajo v družbi.  

Novinarka torej zapiše: »Povečala se je svetovna lakota. Ta najbolj absurden učinek je najbolj strašljiv dokaz za to, da lahko dobri znanstveni nameni vodijo v pekel.« Meni je poznan drugačen podatek, in sicer; na svetu je 805 milijonov ljudi, ki nimajo zadosti za jesti.

Število stradajočih pa se je od l. 1990 zmanjšalo za 290 milijonov. Globalni miljenijski cilj, da se število lačnih do leta 2015 prepolovi, pa se lahko doseže z največjimi mednarodnimi prizadevanji (vir: State of Food Insecurity in the World, FAO 2014). Menim, da brez uporabe rezultatov dela znanosti pa se človeštvu  res nič dobrega ne obeta, tudi Sloveniji ne.

Franc Mihič Ribnica