G. Sket, pravite: "Opažam pa, da je sedaj (Mihič) dodal "stavek o žrtvah, povzočenih v sodelovanju z okupatorjem". Če bi tako pisal tudi v "Dnevniku", se jaz sploh ne bi oglasil, ker bi potem bile njegove navedbe povsem korektne. Opravičila niti ne pričakujem. Dušan Sket." Že dolgo je od tega (l.2015), ko Dnevik ni objavil mojega odgovora, podanega zgoraj in trdim, da sem vas citiral, povsem korektno in sicer: »Nihče ne omeni, da je bila tedaj Sovjetska zveza obdana z močno sovražnimi državami, ki niso dopuščale socialističnega (»komunističnega ) režima v bližini. Morala se je zateči k na videz manj nevarnemu manj »prijatelju«, kamor je začasno zapeljala tudi druga, sebi prijateljska gibanja.« To piše akademik, prof. dr. Boris Matjaž Sket , Delo-SP , 30 maja 2020. Torej, ko se je Stalin čutil ogrožen od nekaterih držav ki niso dopuščale komunističnega režima v bližini, se je "zatekel k Hitlerju" in z njim 23. avgusta 1939 sklenil pakt in postal njegov kolaborant. Vsi komunisti so ga podpirali, tudi slovenski! Stalin in Hitler sta okupirala države, kot sta se sporazumela v sporazumu, ki je bil tajni del podpisanega pakta. Stalin je bil kolaborant Hitlerja, celo ko je Hitler 6. aprila napadel in okupiral Jugoslavijo, vse do zahrbtnega napada na SZ, z dne 22. junija 1941. Noben komunist ni Stalinu oporekal kolaboracije z nacisti. Mar ni to bila prava kolaboracija?..... Vedno sem tudi citiral podatke Inštituta za novejšo zgodovino, in sicer: "Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, je zakrivil smrt 4400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja)." Do danes nisem komentiral, da je protirevolucionarni tabor povzročil tudi žrtve v sodelovanju z okupatorjem (žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Če vas prav razumem oz. nikjer še nisem zasledil vašega mnenja, kdo je sprožil revolucijo, kdo je nasprotnike revulucije preventivno brez obosdbe oz. brez dokazov likvidiral med vojno in po vojni. Revolucija, ki je sprožila bratomorno vojno, edino v Evropi, je bila za nasprotnike komunizma, nevarnejša kot je bil okupator! Revolucionarna komunistična OF je kar sama oklicala, da je vsako nasprotovanje OF in vsak upor izven OF, izdaja naroda. To je povzročilo ogromne žrtve naroda, ki so bile posledica represalij okupatorja, ki so bile bil odziv na partizanske napade iz zasede. Partizani so praviloma okupatorja presenetili in napadali, a so bili neposobni, da bi ga premagali in pregnali. Vodstvo NOB oz. OF se je tega zavedalo, a je s to taktiko nadaljevalo, ne glede na žrtve naroda! Partizani so se torej še pravočasno umaknili iz boja na varno, ker bi jih sicer veliko močnejši okupator premegal in so torej raje dezertirali iz boja, a okupatorju prepustili goloroko civilno prebivalstvo, vaščane, ki so mnogi potem končali kot pobiti talci in v taboriščih. Veliko civilnih žrtev revolucije, med vojno in po vojni, pa je revolucionarno nasilje oz. preventivne likvidacije samo osumljivih izdajalcev naroda. Bivši ustavni sodnik, mag. Matevž Krivic, je v DNEVNIKU, 17.9.2018 napisal: »Potrebna je odkrita razprava o napakah in tudi hudih zločinih, zagrešenih s strani tistega (komunističnega) dela vodstva NOB, VOS, tako imenovanih "partizanskih vojvod" zlasti leta 1942 itd., ki jih je zakrivilo pojmovanje NOB kot revolucije. Morali pa bi obsoditi uporabo revolucionarnega nasilja, še zlasti "preventivnega" pobijanja premožnejših kmetov in industrialcev (celo z družinami vred) zaradi "revolucionarne prognoze", da bodo v razmerah okupacije in NOB nujno postali sodelavci okupatorja - še preden so res postali in čeprav to mnogi od njih nikoli niso bili. V oboroženi borbi za narodni obstoj proti izdajalcem seveda ni milosti - "preventivno" pobijati kot narodne izdajalce ljudi, ki si rok s tako izdajo niso umazali, pa je bilo nečloveško (zločinsko), hkrati pa za osvobodilno stvar še močno politično zgrešeno in škodljivo. O koncentraciji hudega revolucionarnega nasilja na osvobojenih ozemljih v ljubljanski pokrajini kot vzroku za nastanek vaških straž bomo pa kar molčali in si pred tem še naprej zatiskali oči? Nojevsko tiščanje glave v pesek - česar nočemo videti, tega ni bilo? Trdit, da je bila "bela garda" ustanovljena v času, "ko se med borci NOB sploh še ni govorilo o kakšni revoluciji". Seveda ne, saj se je kasneje med partizani o tem govorilo še manj (razen ponekod na kakšnih političnih urah, da po vojni ne bo ne davkov ne denarja - in podobno), saj je Stalin leta 1943 Kominterno razpustil in komunistom v Evropi strogo prepovedoval izvajanje revolucije med bojem proti okupatorjem, prišlo je do sporazuma Tito-Šubašić, do zagotovil zahodnim zaveznikom, da povojna oblast ne bo komunistična itd.  Toda eno je, kaj se je med NOB "uradno" govorilo - resnično dogajanje na terenu je bilo pa v marsičem drugačno. Bomo mi "na levi" še naprej kar molčali o tem?  Tudi to je poskus revizije zgodovine - ne sicer tiste, ki so se je naše generacije učile v šolah, ampak tiste, ki se je v resnici zgodila«. Bomo mi "na levi" še naprej o tem kar molčali? In podobne so besede: Slovenske zgodovine med letoma 1941 in 1946 ne moremo in ne smemo poenostavljati. Komunistična partija je ves čas vojne, - in seveda še po njej-, nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je Komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem. Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov. Brezna na Rogu, Huda jama in številna druga grobišča pričajo o zločinih, ki nikoli niso bili kaznovani. Strinjam se: sodstvo ne sme biti del dnevne politike. Toda preiskovalci, tožilci in sodniki morajo razumeti, koliko nedolžnih, vsega spoštovanja vrednih ljudi trpi zaradi njihove neodločnosti. Partizani so res večinoma že pokojni, njihove družine pa še vedno čutijo breme krivde, ki jo – povsem izkrivljeno – pripisujemo celotnemu osvobodilnemu gibanju. Če bi Ivana Mačka Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi Komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali z občudovanjem in ponosom. Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba. Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi. Tako stališče pa ima prof. dr. Matjaž Zwitter, berem v Delu. Opomba-Oče dr. Zwittra se je po kapitulaciji fašistične Italije iz koncentracijskega taborišča v Aprici prebil do osvobojenega ozemlja in bil tu direktor partizanskega Znanstvenega inštituta! Njegov stric dr. Marjan Žilič, ki je pri 25 letih kot partizanski zdravnik reševal ranjence v Brkinih!? Delo- SP - 04.01.2014 Prof. dr. Matjaž Zwitter, Ljubljana Menim g. Sket, da sem vam sedaj le odgovoril!

Najprej sem torej zapisal in objavil spodnji zapis in je bil vaš očitek, g. Sket, neupravičen. Vaša napačna domneva, je botrovala moji domnevi. Dnevnik pa ni objavil zgornjega prispevka.

Žrtve vojne vihre in revolucije DNEVNIK, 4. maj 2015 5. maj 2015 21:36 97.500 žrtev so med Slovenci zahtevali vihra druge svetovne vojne in poboji takoj po njej. Tako pravi prvi pravi popis. V vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 odstotka Slovencev. Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih? Trenutno imamo v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj več kot 6400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, je zakrivil smrt 4400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt. To je povzetek objavljenega dela projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja Inštituta za novejšo zgodovino. Vsak se lahko nad tem zamisli na poti do potrebne sprave. Tudi o tem, zakaj imajo mnogi upravičene zadržke praznovati zmago Rdeče armade v Moskvi! Franc Mihič, Ribnica

Franc Mihič je na spletni strani www.casnik.si dne 2.6. ponovil enak zapis z enako lažjo, da Dušana Sketa nič ne moti, da so bile žrtve protirevolucionarnerga tabora celo zabetonirane.....To je očitno obrekovanje, na katerega sem že odgovoril spodaj. Pozivam pa pisca teh laži, da mi odgovori, kako je prišel do svojega sklepa. Za bralce teh blogov pa dajem še eno informacijo. Kogar to zanima, naj si prebere mojo pesem "Na Rogu", ki sem jo objavil v zdravniški reviji ISIS v mesecu januarju leta 2007. Dušan Sket

Se popravljam. Med in po. DS

pred in po DS

dusan sket- Zavzemam se samo za uravnovešen pristop k obravnavanju žrtev obeh strani...................... katerih obeh strani, katere obe strani sta pa po vojni delali zločine

Franc Mihič začne svoj sestavek z ugotovitvijo, da me ne motijo zamolčane in zabetonirane žrtve protirevolucionarnega tabora (torej žrtve povojnih pobojev). Ne vem, kako je prišel do tega zaključka. Ali sem kje kaj takega zapisal? Zavzemam se samo za uravnovešen pristop k obravnavanju žrtev obeh strani. Če tega nismo zmožni, se zaman trudimo za spravo. Kar takole nekomu pripisati zle misli ni pošteno. Je pa to preverjena metoda za diskreditacijo. Opažam pa, da je sedaj dodal "stavek o žrtvah, povzočenih v sodelovanju z okupatorjem". Če bi tako pisal tudi v "Dnevniku", se jaz sploh ne bi oglasil, ker bi potem bile njegove navedbe povsem korektne. Opravičila niti ne pričakujem. Dušan Sket