Prodajati moramo znanje, ne delovne sile. To je oz. bi moral biti prvi  cilj in strategija razvoja države, kar je enako pomembno kot ustava, ki zadeva vsakega državljana. Slovenska vlada je na zahtevo EU  l. 2013 prvič napisala strategijo pametne specializacije Slovenije, in sicer tedaj le do leta 2020, da bi lahko pridobila evropska kohezijska sredstva v višini 3,3 milijarde evrov. Evropska komisija je tisto strategijo zavrnila kot nerealen »spisek želja« Slovenije. Vlada je nato napisala nove cilje in strategijo, ki jo je komisija sprejela. V lanskem decembru pa je vlada sprejela cilje in strategijo pametne specializacije tja do leta 2030, kar je edino pravilno za kvalitetno gospodarno vodenje države in ekonomije, če ima seveda ta strateški dokument pravo vsebino. Dokument  je namreč potem osnova za poslovne načrte gospodarstva in načrte podporne infrastrukture države, to je »javnega sektorja«.Prvi je o sprejeti strategiji 2030 zaskrbljeno in iskreno kritično pisal prof. dr. Mojmir Mrak, in sicer v članku Božično drevesce za državljane. Profesor Mrak meni, da ima sprejeta vladna strategija razvoja države preveč všečnih ciljev, a zelo malo je napisano o predstavljenih ciljih, kako jih bomo dosegli. Brez jasno artikuliranih instrumentov za doseganje ciljev strategije je relevantnost celotnega dokumenta zelo vprašljiva ali pa je žal sploh ni. Ker gre za strateški dokument države bi bilo odgovorno, da vlada odgovori na to kritiko. Kaj pa menijo  o tem stranke oz. poslanci v DZ RS, SAZU in drugi strokovnjaki? Kljub vsemu je to korak naprej, da končno aktualna politika oz- vlada kreira strateški dokument o ciljih in strategiji pametne specializacije države. Podobno kot to počnejo uspešna podjetja. Ne  pozabimo, da je dr. Jože Mencinger  še l. 2013, v članku Neuporabnost kisika za gospodarstvo,  povsem zmotno spraševal: »Naj vlada ugotavlja, kateri so globalni konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel delodajalcev in ne vlade?« Nasprotno temu mnenju pa je novinarka Simona Toplak napisala zelo kvaliteten in aktualen komentar:» Slovenska strategija pametne specializacije nima ovrednotenega ne tržnega potenciala ne služb, ki naj bi jih tako ustvarili. Sama vlaganja v raziskave in razvoj, čeprav so velika, nam ne prinesejo nazaj evrov, ne služb, ne rasti, kar nam govorijo tudi mednarodne ustanove. Ko je potrebno komercializirati izdelek ali storitev, se slovenska zgodba konča. Ko potrebuješ vlagatelje in trg, ko hočeš izdelek komercializirati, torej izdelovati in prodajati, iz Slovenije odideš. Japonska strategija je veliko bolj konkretna kot katerakoli slovenska, a je glavni očitek mednarodnih ekonomistov, da ni dovolj natančna ne merljiva. Japonsko razvojno strategijo je mogoče strniti: delali bodo izdelke in ustvarjali bodo potrebo po teh izdelkih in storitvah. Imeli bodo izdelek in imeli bodo trg. Predvidena enormna so državna vlaganja, vendar pa država vlaga samo v tisto, za kar obstaja kupec.» Znan mi je primer podjetja z več kot 1000 zaposlenimi. Podjetju so bili poslani svetovalci iz Danske, ki jih je EBRD pred leti brezplačno nudila RS. Po treh mesecih so odšli razočarani, saj v tem času niso dobili kontakta z NS. Iz razgovorov in dokumentov so zaključili, da NS ne opravlja svoje naloge, to je, da ne postavlja upravi zadosti ambicioznih ciljev pozicioniranja podjetja na trgu. Postavljeni cilji  niso bili plod resnih tržnih analiz potencialov podjetja. Podjetje ima danes manj kot 500 zaposlenih. Zakaj si večina slovenskih podjetij torej ne postavi višjih ciljev, to je poslovati s produkti z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega in  s konkurenčnostjo osvajati deleže na  trgu, da bi lahko zaposlenim dajalo primerljive evropske plače? Zakaj lastniki ne postavijo v nadzorne svete strokovnjake, ki poznajo branžo, trg in trende dejavnosti? Mogoče je vzrok temu tudi to, da podjetja pridobivajo potrebna finančna sredstva predvsem s krediti in ne na trgu kapitala. Menedžerji, zlasti tisti ki so »postali« še lastniki,  ne iščejo vlagateljev, ne izdajajo in prodajajo delnic, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih. Prevladuje  »kreditizem«. ki je glavni boter bančne luknje.

Prof. dr. Peter Glavič že dolgo opozarja: «V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda.« Slovenci naj bi imeli  v bankah več kot 17 milijard  evrov. Veliko slovenskega kapitala je v tujini, kjer  financira  nova delovna mesta. V razvitih državah  državljani veliko vlagajo v gospodarstvo. Nemci imajo vloženega štirideset odstotkov svojega kapitala, v ZDA celo oseminsedemdeset, mi pa le pet odstotkov kapitala. Pričakujemo pa razvoj gospodarstva, kvalitetna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo ter konkurenčnostjo. Želimo si višje plače, pokojnine, boljše javne storitve.

Zakaj torej ne vlagamo več našega kapitala v naše gospodarstvo?

Mar imajo menedžerji raje bančne kredite in ne kapitala (domačih) vlagateljev?

Kaj je ugodnejše za razvoj podjetja, bančni krediti ali kapital vlagateljev?  

Vsekakor je potrebno je več vlagati v razvoj, da bomo prodajali  znanje in ne le delovne sile.