Danes sem bila v centru Ljubljane dogovorjena za kavo s prijateljem. Glede na moje izkušnje s centrom, me je malo stisnilo, po drugi strani sem se veselila. Spet zaradi izkušenj. Zadnjih nekaj mesečnih izkušenj. Neverjetno se mi zdi, da lahko človeku, ki ga poznam cca sedem mesecev, rečem prijatelj. Vendar, če upoštevamo, da sva se spoznala na Poljanskem nasipu, to niti ni tako čudno. V bistvu je glede na to, da imava podobne težave iz preteklosti, da imava oba težave z vejicami in da sva oba zelo inteligentna (jp, tu nema skromnosti), povsem normalno. A, seveda. Verjetno marsikomu ni jasno, kaj pomeni Poljanski nasip. Če pa že, mogoče nekateri ne vedo, da sem bila sama gostja te prelepe ustanove. Čeprav dvomim, da v našem malem, provincialnem, vseznajočem, zadrtem,...Črnomlju, karkoli ostane skrito. Ah, še to-the best days of my life, če koga zanima. :)

Če se vrnem na prijatelja. Enkraten človek, ki ga občudujem. Ne samo zato, ker je razgledan, pameten, čustven..., da, tudi včasih preveč vročekrven, tudi, in mogoče predvsem zato, ker ima jajca. On ne skriva svojih težav, ne pozna tabujev, po domače povedano, ne jebe slovenskih, hinavskih, bedastih mask.

Je, kar je. Če me hočeš, me vzami takšnega kot sem, če ne, imaš prosto pot. Obrni se, ne pozdravi me, ne lajkaj me, ne kliči me. Zbriši me. Četudi si moja kri ali moj(a) partner(ica). Tudi sama sem, odkar sem prišla iz Poljanskega nasipa takšna. S to razliko, da tega nikoli direktno ne povedala ne zapisala. Mi pa je postalo vseeno kdo me sprejema in kdo ne. Verjamem, da je tudi ljudem, ki me poznajo dalj časa, le-to razvidno iz mojega bloga.

In ni pomemben razlog srečanja na Poljanskem nasipu. Odvisnost je odvisnost-najsibo to alkohol, tableti ali igre na srečo. Vsi drugačni, vsi enakopravni. Vsi v istem dreku.

Oddaljila sem se od bistva tega zapisa, ker je bil potreben nekakšen "preview". Preden sva se s prijateljem dobila, sem nervozno skakala po stanovanju, ker sem predolgo spala. Je bilo treba jesti, pa se stuširati, pa rahlo našminkati in zviti precej cigaret. Ker sem vedela, da najina kava ne bo trajala pol ure. Ker se nisva videla več kot dva meseca in ker si je bilo potrebno povedati čisto preveč stvari, ki si jih virtualno enostavno ne zmoreva ali nočeva.

In med vso to norijo doma, pred odhodom v mesto, sem dobila idejo za blog. Pa sem postala jezna, žalostna in jezna in....aaaagggrrrhhh... zakaj ravno zdaj, ko nimam časa??? Dva tedna brez idej, glava prazna, počutje...hmmm..., da bi bilo vsaj toliko slabo, da bi lahko pisala, ampak ne...

In kaj potem? Nič, sem napisala naslov, ki ga sicer vedno napišem na koncu. Tako mi pride. In sem napisala nekaj opornih točk, od katerih se še niti ene nisem dotaknila.

Hotela sem pisati o resničnostnih šovih. Tokrat sta na sporedu Kmetija in Gostilna. O tem, da gledam, da je bil ravno ta, zgoraj omenjeni prijatelj, blazno začuden da JAZ gledam. Pa kaj!!! Verjamem, da me on zaradi tega ne ceni nič manj, da me nima rad nič manj. In jaz sama sebe? Fučka se mi! Da, gledam. Zakaj? Ne vem. Za zabavo, verjetno. Zakaj ostali ljudje gledajo? Mi je vseeno. Ne razumem pa ljudi, ki gledajo in se zgražajo na raznoraznih forumih ali komentirajo na portalih kjer se piše o takšnih in drugačnih resničnostnih šovih. Ali še huje, da v želji biti kul in drugačen in "poduhovljen" zadeve kritizirajo v živo. Nekateri, ne vsi. Da, prijatelj(ica) moj(a), če si ti med njimi, svobodno povej, še vedno boš v mojem srcu.

Eno samo sprenevedanje. Kot sem že omenila v enem izmed svojih zapisov, želja (ali nuja) po biti drugačen. Bljak!

Ah, bejšte no....nima več smisla izgubljati besed.

Razen tega, da vsak gleda iz svojega razloga. Mogoče sem jaz drugačna od nekaterih(!) ostalih gledalcev, ker imam svoj (drugačen) razlog ;)

Drugače pa, dva pečena jajčka na oko, na domači masti pečena, sta milina za zajtrk :)

https://www.youtube.com/watch?v=RaYonB4G40c