https://www.youtube.com/watch?v=1MPw8pPIlOc

Včeraj sem bila v Črnomlju in se po res dolgem času dobila s prijateljico. Lahko rečem z eno redkih prijateljic v Črnomlju, če ne celo edino. Če štejemo zaupnosti, edino.

Dobili sva se v gostilni (le kje drugje) last prijatelja, ki si ni vzel 2 minuti, da bi me pozdravil. Ampak, naj mu bo-glede na to, da se gledava in »kregava« že 25 let, ga že po defaultu moram smatrati za prijatelja.

Torej, se dobiva, objameva, res sem je bila vesela. Veliko mlajša ženska od mene, pa vseeno ena resnično redkih, s katero sem se ujela že ob samem spoznavanju.

Potem ko sva predelali običajen, skoraj vljudnostni, začetni čvek, je kar takoj, direkt, prešla na moj blog oziroma:« pa kaj ti res nič ne piješ? Nisem vedela, berem na tvojem fantastičnem blogu« (bilo bi lepo, če bi vsi bili tako direktni).  Ko je končala s hvalospevi bloga, sem ji razložila kako in kaj. Je z menoj, alkoholom, tableti, življenjem, ki ga živim nasploh v zadnjem letu.

Ne morem reči, da je bila preveč začudena, ker ve, da, če se komu, se dogaja meni ;)

Povedala sem ji celotno zgodbo o Poljanskem nasipu, ki sem jo vsem vam, nekaterim kot kost, vrgla v enem od zapisov.

Povedala sem, da sem odvisna od apaurinov. Saj bi napisala bila. Ampak (če se prav spomnim), je odvisnik, odvisnik-ni bil, ampak je!

Povedala sem ji, da si želim napisat Odo apaurinu.

Povedala sem, kako je prišlo do odvisnosti, kako sem spoznala (prepoznala!) odvisnost in kako se je rešila v ustanovi, na katero imam najlepše in hkrati tako hude spomine.

VSE sem ji povedala.

Ni pa vse to, kar sem zgoraj opisala, bistvo tega zapisa.

Kljub najinemu prijateljstvu, kljub temu, da je odprta punca, zelo inteligentna, da me »šteka«, da se z njo, v končni fazi, lahko kdorkoli, lahko karkoli pogovarja, …mi je ostal grenak priokus.

Sem se doma spraševala zakaj.

Mogoče si samo domišljam, ker sem jaz pila oro z radensko in ona pivo, in je moja frustracija,  podzavesten strah, privrel na dan in me zmedel. Ker je res, da sem govorila nekoliko nervozno, skoraj jecljala, lovila zrak, kljub lastnemu prepričanju, da sem ok in da mi je vseeno kar ostali menite na vse TO.

Mogoče je bil problem v tem, da sem ji želela, res želela povedati, razložiti, kaj se je z menoj dogajalo. In ni vedela, in jaz sem skrivala, ker sama (takrat) nisem vedela kaj to pomeni. In da sem še vedno normalna. Oziroma spet normalna.

Teh mogoče  je nešteto. In niso pomembni.

Pomembno je to, da sama lahko plešem in pojem trezna. Brez apaurina in brez alkohola.

Ker ko si enkrat na Poljanskem nasipu, ko spoznaš ljudi, ki imajo podobne, enake, neverjetne zgodbe, kot ti sam, se spremeniš.

In je težko prvi teden, kaj šele prvi dan. In se nočeš odpreti na terapevtski skupini, in vse je bedasto in plehko in »kaj pa vi veste«…in jokaš….ne, tuliš!

Ne vem pa če veste, da je zdravljenje prostovoljno. Ne vem, če veste, da v kolikor ne upoštevaš (ZELO strogih) pravil oziroma urnika, letiš ven (medtem ko sem bila notri, je eden letel ven in storil samomor :( ). Ne vem, če veste, da je, ne samo zaželeno, temveč skoraj obvezno, da pripelješ osebo, ki ti je najbližje (mimogrede-hvala, mami) in se skupaj s tabo razgalja minimalno enkrat tedensko. Od otroštva naprej. In spet tuliš. Ne da bi hotel!

Sem že povedala, da je to JEBA??? In hkrati katarza :)

Ko si star 18 let, nisi poskusil ne tablet ne alkohola. In se znaš zabavat. Vsaj jaz sem se znala. Dalj kot jemlješ katerekoli substance, težje je. Vsaj meni bilo.

V februarju, marcu, aprilu in del maja, sem se ponovno spoznavala. Ne samo sebe. Tudi ljudi okoli sebe. Ljudi podobne meni, ljudi s težavami za katere si ne bi mislila da obstajajo. Ker sem bila vedno zaverovana samo v svoje težave.

Ljudi, ki so pili 20 let in rekli: DOVOLJ JE! Ljudi, ki so pili 10 let.

In šli se zdravit.

Ljudi, ki so tabletomani kot jaz, in jih je »vsekalo«. Kot mene!

Ljudi, ki so zapravili svoje in tuje premoženje zaradi svoje odvisnosti na srečo.

Žalostne zgodbe so bile. In vsi smo bili nagi en pred drugim.

Pa še vedno nas večina reče: moje najlepše in hkrati najtežje obdobje v življenju. Kot jaz.

Še vedno nisem zapisala bistvo tega zapisa. Da ne bi pomislili, da želim pomilovanje ali pozornosti. Nikakor!

Sprašujem se, zakaj ne smem napisati Ode apaurinu. Zakaj ne sme moj kolega, prijatelj, sotrpin iz Poljanskega nasipa, napisati Ode alkoholu? Ali Pokru?

Zakaj moja prijateljica, ki je odprta ženska, ki vse razume, ki ne obsoja, pravi: Vanja, nikar tega pisat, ker ljudje ne razumejo.

Čemu?

Je bolje skrivati?

Koliko »socialnih alkoholikov« poznate?

Koliko vaših sosedov, sodelavcev, je na tabletih? In koliko tvojih prijateljev se trese ko vidi igralnico?

Ne veš!

Kot zame nihče ni vedel.

Kot za mojo cimro nihče ni vedel, da je na robu smrti zaradi alkohola.

Kot za Janeza trenutno nihče ne ve, da bi se najraje vrgel pod vlak, ker je toliko dolžan zaradi iger na srečo.

In se sprašujem-pogovarjamo se o vsem, ne pa o resničnih problemih. Na televiziji gledamo resničnostne šove, kjer se slačijo, seksajo,….

Nič ni tabu!

Je pa tabu, ko bi nekomu morali pomagati. Tudi zaradi alkohola, tablet ali iger na srečo. Ker to so TUDI bolezni!!!

In moj oče jo je imel in zaradi nje umrl.

Je še čudno zakaj ne pijem?!