Načeloma me vse sorte sranj, ki se dogajajo po svetu, ne ganejo več oziroma preveč. Ne vem zakaj, kako in kdaj sem dobila slonjo kožo za svetovni idiotizem. Edino kar me še zaboli, je branje ali gledanje fotografij lačnih, bolnih in izkoriščanih otrok, ki pa po večini živijo tam nekje daleč. Tako daleč, da ne morem storiti popolnoma nič in če se predolgo ukvarjam z bolečino, ki me zadane ob tem, me frustracije ob nezmožnosti pomoči samo v obup spravljajo. Potem si, jaz noj, največkrat raje zatisnem oči ob svetovnih grozodejstvih.

Ni pa temu tako ob slovenskih grozodejstvih. Strašno me razkurijo politiki, gospodarstveniki in ostali njim blizu, ki so nam državo poslali v 3pm. In hudo mi je ko gledam družine brez osnovnih dobrin. Pa otroci, ki trpijo, zapuščene živali in še in še. Tolažba, da "naši" problemi niso tako veliki kot tisti dol, v Afriki recimo, ni tolažba. Kot je moje trpljenje zame največje, ker je moje, tako so slovenske težave zame/za nas največje, ker so tukaj, v našem vsakdanu.

Tako sem tudi pomor novinarjev francoskega tednika Charlie spremljala z distance, prebrala in pogledala tisto, kar mi je bilo dano pod nos in seveda bila mnenja, da ne bom pisala o tem.

Vsem nam je namreč popolnoma jasno, da gre za...hm, ne najdem besed. Ne morem napisat nesprejemljivo dejanje, ker so to premajhne besede za takšen gnusen zločin.

Zakaj potem to pišem? Berem in poslušam ljudi okoli sebe in se čudim in se čudim in ne morem verjet, da precej ljudi ne dojema svojih besed in dejanj. Pišejo in govorijo o zločinu, pomoru, ki se je zgodil v Parizu a v isti sapi dvigujejo pesti (in še kaj!) nad drugače razmišljujoče ljudi.

Danes sem na fb našla dve skupini ljudi. Ena meni, da so domobranci največje zlo tega sveta (ali Slovenije, pa saj je vseeno). Vsi, ki me poznate veste, da sem za partizane, da sem proti rkc,  da sem levo usmerjena in da sem do sedaj tudi sama pristopila k različnim "levim skupinam" in tudi pisala proti desničarski (večinoma) drhali. Ampak nekje se mora končati. Ne morem in tudi nočem biti mnenja, da so domobranci največje zlo tega sveta. Mogoče so, poleg nacistov in fašistov, bili pred skoraj sto leti. Ne vem. Nikakor pa ne danes. Pomislite malo širše in našli boste vsaj šest večjih "zlo-v" na svetu ali pri nas. Gremo naprej! Pozabite že enkrat tako levi kot desni! Zmerjajte se še tupatam, če že morate, saj ni panike. Ne pa nonstop drgnit samo o tem, ko prde v grivo. Res, tumač!

No, grem na drugo skupino. Ustanovljena je (baje) za linčanje ene slovenske pisateljice. Ne poznam je, kolikor sem jo brala, mi ženska ni všeč. Še več, mislim, da je rahli sociopat, pa še kaj drugega poleg. In ne bi se čudila, če bi ona sama, zavoljo "slave", ustanovila skupino. Ampak moje mišljenje o njej je povsem brezpredmetno. Bistvo je v tem, da ljudje v tej skupini odprto grozijo. Res da gre (predvidevam) za anonimne profile, ampak vse skupaj mi je rahlo grozljivo. Predstavljajte si, da je v skupini sto ljudi, beseda da besedo, sovraštvo raste, pa ni vrag, da ni (vsaj) eden toliko zmešan, da bi se res spravil na gospodično.

Kot sem rekla, ogorčenje nad dejanjem v Parizu ali v sosednjem bloku in v isti sapi verbalno nasilje nad sočlovekom, ki se lahko (pre)hitro obrne v fizično nasilje.

In da, nasilje rojeva nasilje, ni samo prazna fraza!

Tako da se resno sprašujem kje so meje svobode govora. Vsak bi moral razčistit pri sebi, verjetno. Ampak kaj, ko toliko ljudem primanjkuje zdrave kmečke pameti in empatije. Ker sama inteligenca nikakor ni merilo.

Je pa res ena stvar. Brez religij, bi bil svet lepši. Samo moje mnenje :)

Zgleda, da sem preveč na fb, ki (očitno) na skrivaj hrani nasilje. Pa da res?