Že lep čas nisem spisala nič dobrega, nič pametnega, nič kar bi me napolnilo, izpraznilo, me potešilo. Ko sem imela zamisli vredne pisanja, nisem imela časa. V zadnjem letu se po dolgih letih spet srečujem s pomanjkanjem časa. Zato izkoriščam vikende in bogu kradem dane.

Nasmejala sem se v petek pri frizerju. Ugotoviva že po petih minutah, da imava oba depresijo, da sva oba na istih tabletih (no, on je ravno prenehal) in da nama obema prosti čas predstavlja počitek. Soba, postelja, knjiga, tv ali nič. Popolnoma nič. Nekateri ne razumejo, da zame oz. za naju kolo, sprehod ali fitnes ni sproščanje oziroma polnjenje baterij. Posledično seveda oba poslušava takšne in drugačne dobronamerne nasvete, ki nama na koncu ne prinesejo prav nič dobrega, še manj konstruktivnega.

Naj se vrnem na svojo pasivnost kar se pisanja tiče.

Precej me odvrača od pisanja zmeda glede lastne identitete. Kdo sem. Še ne tako dolgo nazaj, se mi je zdelo, da sem spet v stiku sama s seboj. Danes več ne. In se sprašujem kaj bi bilo, če bi bilo. Če ne bi bilo vse te kemije v meni. Resno razmišljam o ukinitvi antidepresivov. Pa je vredno zaradi banalnega iskanja identitete, lastnega bistva, ki me ne bo pripeljalo nikamor, tvegati velika zadovoljstva malega vsakdana? Zadovoljstva, ki mi omogočajo in nudijo drobne užitke, ki jih tolika leta nisem poznala, a so večini samoumevna? Ne vem če...

polna sem.

prazna sem.

življenje ni lepo. lahko pa bi bilo.

ob zavedanju, da je eno samo, kratko, naše. tvoje. moje.

ukradeni trenutki bi lahko bili podarjeni. če bi le hotel...

Obstaja še en razlog zakaj me pisanje vse manj osrečuje. Ne samo pisanje kot tako. Izpovedno pisanje je tisto, ki ga ne zmorem več, ki se mi gabi. Ob vsej tej poplavi resničnostnih šovov, kjer bi sodelujoči naredili, povedali, pokazali, vse in še več, se (spet) ustrašim, da je blogerstvo oblika bb-ja. In jaz sodelujem.

Slabo mi pride ob tej misli. Zato jo odstranjujem. Črtam jo danes, tukaj, na glas in pred vsemi. Ne bom se več ozirala na ostale, na mnenja, na svoje strahove. Kot se nisem pol leta nazaj. In bom zapisala vse tisto, kar želim zapisati. Ne za branost, o ne. Ker bran je seks. Toliko pa že vem :)

Napisala bom zase. Ker so ostale nedorečene misli, ker se je preveč spet nabralo, ker se prsa polnijo z bolečino in goltanjem. Ker se bojim muh.

Nekoč...

Ne vem od kod ta bolečina.

Ne vem od kje vsa silna bol.