Spodobilo bi se, da se na začetku druge kolumne zahvalim vsem, ki ste podali bodisi pozitivno bodisi negativno kritiko na mojo prvo kolumno. Ker pa na spodobnost, vsaj pri pisanju, ne dam veliko, bom začela drugače.

Ženske so prasice. Evo, ne morem drugače in lepše povedati. P.R.A.S.I.C.E.! Nekatere.

Blog pišem nekoliko manj kot leto dni in ugotavljam, da če kdo, me kritizirajo ženske. Pa ni tu neke konstruktivne kritike, da ne bo pomote. To so ženske, ki bi, v koliko bi bil pod blogom oziroma kolumno podpisan moški,  scukrale pohvale, všečke, čestitke na račun razmišljanja, stila pisanja in oh in sploh čokoladna torta.

Moja prva kolumna, kjer sem se na kratko predstavila, napisala in opisala svoje projekte v trenutnem življenjskem obdobju, je nekatere ženske vrgla iz komforta foteljaške miselnosti. Ena med njimi je šla tako celo tako daleč, da si je drznila reči, da z omenjanjem besede kunilingus, iščem pozornost. Ohoho, gospodična ali gospa, bi raje, da napišem lizanje pičke?

Z lahkoto! Všeč mi je, kadar mi moški poliže pičko, mogoče se ne bi branila sama polizati kakšne.

Ampak ne bi tej in njej podobnim ženskam posvečala preveč pozornosti. Drugi odstavek je dovolj nazoren in jasno odraža moje mnenje o takšnih in podobnih cvetkah.

Vseeno pa se zahvaljujem vsem za lepe besede.

Kaj sem v bistvu želela povedati?

V prvi kolumni sem se torej na kratko predstavila. Predstavila sem projekt iskanja moškega, kateremu bo sledilo nekaj drugih projektov, ki me frustrirajo.

Čemu toliko zahtev pri moškemu?

Ko sem opisovala zahteve, ki jih imam glede moških lastnosti, proporcij in ostalih kategorij, sem imela v mislih spletne portale, kjer si naj bi mi, samski, poiskali partnerja. In se mi zdi logično, da če že v realnem življenju pobiram ne samo poročene, pač pa tudi neizobražene, nižje, ne-lizoče,...zakaj ne bi bila vsaj na spletu zahtevna ženska, ki ve kaj hoče. Je pa res, da jih že ob kategoriji izobrazbe večina odpade. Pa da ne bi kdo mislil, da sem izobrazbeni snob. Manjka mi diploma iz filozofije, tako da sem tudi sama "samo" gimnazijski maturant. Izkušnje na netu kažejo na to, da so vsi (ali vsaj večina) moški z manj kot višješolsko izobrazbo napol pismeni. In to pri meni ne pije vode. Žal.

Drugo vprašanje, ki se poraja je, čemu bi se spreminjala za tem, ko najdem moškega. Ker on me je vzljubil takšno kot sem. Torej mene z desetimi kilogrami preveč, s premalo mišicami in brez diplome. Če bi me želel drugačno, me potem mogoče več ne bo hotel.

Tretje vprašanje je, zakaj ne bi vseh stvari na sebi spremenila preden si najdem moškega. Mogoče bi si vsa napeta in s službo (pravijo mi, da bi z diplomo lažje našla službo), lažje našla sebi primernega partnerja. Mogoče res. Ker pa sem dokaj len človek, ki rad išče izgovore, bo (verjetno) ostalo na tem. Na prestavljanju na potem.

Čeprav sem danes polna ustvarjalne energije. Tako fizične kot duhovne. 

Mogoče bo moja naslednja kolumna poduhovljena. Mogoče pa tudi ne in bom napisala kaj več o tisti drugi energiji, ki me danes preveva, tisti, ki bo mogoče poved za hujšanje, diplomo in obisk fitnesa.

Ali pa samo za en odličen seks.