dovolj imam lastnega in tujega sprenevedanja.

lastnega!

poslušam "oprosti mi pape".

nekoč sem jokala kot dež. še danes bi lahko. in skoraj da.

vzrok je tisti, ki ni isti.

nekoč je bil refren.

saj ne da se dandanes ne bi mogla enačiti z besedilom oziroma z življenjem, miselnostjo, čemurkoli že, mojega očeta.

zakaj že bi se jaz njemu morala opravičevati?

ker je bil on alkoholik in jaz njegov nerojeni sin?

ker je on razbil vse razen mene?

ker je on uničeval lastno telo in posledično našo psiho?

ker je on...počel še marsikaj kar je nas pripeljalo kjer smo? ali vsaj bile?

nisem bila na njegovem grobu že vsaj tri leta.

in nimam več slabe vesti.

če to bero moji bližnji, bodo mogoče zgroženi.

če to bero tisti, ki vedo, ne bodo.

vseeno je hudo.

sem bila lani čez to.

vsaj mislila tako.

katarza popolna.

letos se vse spet vrača.

tupatam.

ko se zgodi pikica na i.

in ko se dogajajo pikice, pozabim sebe.

in pozabim eki.

in pozabim nasip.

pozabim polje.

in ničesar več me ni strah.

žal mi je.