'Guide us, oh Webmaster.'

Velikokrat me na fb hudo razjezijo izjave mojih prijateljev, znancev in ostalih. Posti o strpnosti, ljubezni, enakosti, politiki,...Pa da ne govorim o duhovnosti, kaj šele o drugačnosti oz. norosti.

Vsake toliko se zgodi, da ljudje ponorijo za nečim, se identificirajo z nekom (po možnosti junakom oz. junakinjo filma, knjige,...), prično fanatično zagovarjati novo religijo, ki je lahko samo neka nepreverjena, znanstvenofantastična "veda" o številih ali nova vrsta telesne vadbe, ki naj bi imela neverjetne pozitivne učinke na telo in dušo. Motivacijske knjige L. Hay so v današnjih časih verjetno že passe. Ne vem, ker me nikoli niso zanimale. Nekateri ljudje so pravi magnet za raznorazne kvazi duhovne guruje. In se mi dozdeva, da jih je vedno več. Tako gurujev kot naivnežev, ki jim nasedajo. Ne razumem zakaj. Je to obup nad življenjem, ki jih preveva, nezmožnost določanja odgovornosti ter načina življenja, naivnost ali samo navadna neumnost ljudi.

Spomnite se nanizanke Sex v mestu, ko je kar naenkrat vsem ženskam postal fetiš čevelj in so vse iskale svojega Mr. Big-a. In, da, vse so bile seveda (zmotno) prepričane, da so ravno one najbolj podobne Carrie. Ah, bejšte no! Ali knjige Petdeset odtenkov. Vse bi imele svojega Mr. Greya. Ni takšnih, ljubice moje. Prej ko bomo to spoznale, bolje za nas.

Če se vrnem na drugačnost. Ne tako dolgo nazaj smo postajali tudi vse bolj aktivni na fb. Koliko brezveznih floskul, prilimanih na vsakem drugem zidu.

Smešno je kako nekateri izjave pomembnih (ali pa tudi ne) ljudi limajo na zid, sveto prepričani, da so samo oni takšni, da se jih samo oni držijo, da veljajo samo za njih, ne potrudijo se pa niti toliko, da bi preverili če ni v neskladju s "pametno" mislijo nekega drugega misleca, ki so jo pripopali prejšnji dan. Približno devetdeset odstotkov mojih fb prijateljev je drugačnih, malo norih, extraordinaire.

Dozdeva se mi, da je dandanes biti drugačen enako kot je bilo nekoč biti povprečen. In če je temu tako, močno upam, da sem povprečna, da spadam v okvire normale.

Kot otrok sem si vedno želela biti kot drugi otroci. Tisti, ki ta občutek poznate, verjetno veste, kako hudo je za otroka biti sam s seboj, z nezmožnostjo (ker je pač še otrok) se prilagoditi zunanjemu svetu. Šele (ali že) v najstniških letih mi je počasi uspevalo zlivati se z množico. Z dejanji, ki pritičejo najstnikom, sovrstnikom, družbi v kateri si. In kljub notranjim bojem, nisem odnehala in nadaljevala igro z naslovom "how to blend in".

Žalosti me, ko se spomnim koliko let je bila drama na sporedu. Koliko zapravljene energije zaradi cenene, nekonstruktivne tragikomedije, ki je škodovala meni in meni bližnjim.

Danes, ne počnem nič. Ne da bi se zlila z okolico ne da bi bila drugačna. Samo sem.

Si kopljem jamo s takšnim razmišljanjem? Ni pomembno. Ker to so moje, samo moje resnice. In vsi tisti, ki jih ne sprejmete, imate vso pravico zapisati, podati svoje.

Samo, prosim, ne me siliti z njimi. Ne mi vsiljevati vaših fanatizmov. Ker nisem ne verna ne vegetarijanka, ne verjamem ne v astrologijo ne numerologijo ne katerokoli drugo pizdarijo. Če koga, potem je mene težko prepričati v karkoli kar ni relativno. In fanatizmi to niso. So, don't!

Svet gre k vragu, vam rečem. Vam jaz povem eno absolutno resnico? Sveta bo, kakršnega poznamo, konec v obdobju naslednjih dvajsetih let. In mi še kar čakamo in delamo ter živimo za jutri.