vse je samo v glavi.

žalostno, nesrečno, tesnobno.

črno, vihravo.

zaprem oči in čakam.

čakam misli.

ni besede.

samo čustvo v prsih.

diham globoko in vpijam zrak.

ga skušam okušati skozi nosnici.

nič.

in roke...

roke bi opletale okoli skušajoč zgrabiti namišljene misli.

v meni tišina in tema.

tema in tišina.

čutim, občutim, ne pozunanjim.

ne, to nisem jaz.

ne, jaz nisem tista, ki se ne zna smejati

in ne tista, ki ne joka

ne ona, ki je mirna

ne. ne. ne!

in nisem tista, ki skače od krohota

ne mila jera

in ne agresija.

zdaj vem, da SEM normalna!

Da sem vse to vmes.

Da tako kot ne izstopam pri nobeni dejavnosti, tako ne izstopam po (recimo temu) značaju. Tako kot sem bila vedno povsod solidna ali celo dobra, tako sem solidna, povprečna, normalna po značaju.

Od kje potem občasni odkloni?

V podzavesti skriti spomini, za katere rečem, da so sanje ali pa jih ni bilo, privrejo na dan, ko ne bi hotel ali pričakoval. Na najbolj neverjetne načine se manifestirajo kot sprevrženost odraslega človeka.

In vino pomaga.

Vino pomaga prebuditi misli in vino pomaga prebuditi spomine. Le da nikoli ne veš kaj bo prebudilo. Zato je tvegano. Ker lahko zasiješ ali pa se utopiš. Druge alternative ni.

In antidepresivi pomagajo. Postajati in ostajati otopel zombi. Prepoten, leden frigidnež brez misli. Samo z (z)begajočimi čustvi, sprašljivimi občutki in vprašanji, ki se jih ne da ubesediti.

In tudi jaz hočen ven.

Hočem spet polno čutiti, veliko ljubiti, želeti si. Da, želeti si ljubiti se. Želeti si živeti. Četudi tudi kdaj umreti. Tudi to je normalno.

Pa si upam? Si upam biti jaz Jaz? Brez pomoči vse kemije, sama s svojimi strahovi, spomini, sanjami in demoni?

Ah, saj je vse samo v glavi.

Žal!