Danes sem imela, milo rečeno, pester dan.

Začelo se je  (zame) zgodaj zjutraj, po dveh urah spanca, pri sestrini družini. Najmlajši je bolan in sem bila varuška. Meni se je spaaalooo, njemu so se gledale risanke in igrale igrice na ajpedu. Jebenti, tako sem za luno, da še ajped ne znam napisati tako kot se napiše.

Grem stavit, da mali petletnik zna. Če ne on, pa zihr njegov tri leta starejši bratec.

Spati seveda nisem mogla, niti ne hotela. Na računalniku sem gledala serije, malo net, njemu čaj, nos je itak skoz tekel in tako dalje in tako naprej.

Nervoza me je dajala, ker sem imela proti večeru pulmologa. V bistvu me daje že tri-štiri mesece, ker opažam, da ta moja astma ni več kar samo neka u-izi astma.

Poleg tega mi je emfizem, katerega mi je pulmologinja pripopala pred letom dni, v glavi kljuval.

In, evo!

Sem pihala, je slabo, je slabše od lani. Sem pljuča slikala, je slabo. Nekaj novega se kaže v desnem spodnjem krilu. A jebat ga!

Znala sem!!!

Ker to, kar se mi dogaja zadnjih nekaj mesecev, ko po petdesetih metrih hoje po ravnem ne morem dihati, ko mi srce utripa kot v paniki in mi ventolin ne pomaga...

Hmmm, še dobro za medrole. ;)

Medroli so fajn.

Ne samo, da pomagajo pri astmatičnem napadu, pri OKPB in ne vem še čemu, dajo ti tudi zagona.

Ajoj, sem vedno po medrolu naspidirana. Nekoliko mi je žal, da nisem šla takoj v lekarno, ker bi do jutri sigurno imela svoje novo stanovanje v nulo pripravljeno in pospravljeno. Še posteljo bi z lahkoto sama sestavila.

Koka varianta.

Ali pa, če se nekoliko navežem na ne tako daljno preteklost, apaurini varianta. Pa ne, da bi apaurini povzročali high, je pa druga lastnost njim skupna-odvisnost!

Ampak glede na to, da sem že skoraj en mesec brez medrola, nisem odvisna.

Lahko pa še postanem ;)

Me je pa psihično podrla nova diagnoza. Ne vemo še kako hudo je, ne vemo še kaj in kako, je pa slabše. Mnogo slabše. In cigareti so smrt zame.

Malo sem jokala, precej se smilila sama sebi, jutri bom živela dalje, kadila in šla čez mesec in pol nazaj na pregled po novo dozo slabih novic in samopomilovanja.

Mi pa ni jasno, zakaj jočem, če že odkar vem zase, hočem umreti.

Čudno!

No, in da je mera polna, nisem dobila osebe moškega spola, ki bi mi danes sestavila posteljo.

Razumem, da ne more svak, glede na to, da je sestra v službi, otrok pa bolan.

Razumem, da ne moreta "mala-svaka", glede na to, da sem ju vprašala tik pred zdajci.

Ne razumem pa, da ne more oseba, ki pravi, da me ima rada, me pogreša in si želi biti z menoj.

Ah, jebat ga!

Do jutri lahko spim tudi na jogiju na tleh :)

Brez samopomilovanja!