Kot najstnica, sem kot pravi knjižni molj, razmišljala tudi o študiju primerjalne književnosti.  Nisem šla v to smer in si tudi ne domišljam,  da karkoli vem o književnosti, sploh pa ne o pisanju kritik/recenzij literarnih del.

Je pa tako naneslo, da sem v času svojega bloganja spoznala kar nekaj (pre)čudovitih ljudi. Pametnih, razgledanih ljudi, z meni sedečim črnim smislom za humor. Blogerji (beri: veliko njih nadpovprečni intelektualci  z meni ne-lastnim smislom za humor, kar kombinacija obojega me trga), seveda. In eden od teh je Simon. Izdal je svojo prvo knjigo, imela sem jo čast prebrati med prvimi, dobila tudi posvetilo in ne morem da ne bi zapisala nekaj svojih vtisov ob branju njegovega izdanega pisateljskega prvenca.

Me pa zanima, Simon…

Se je zgodba porajala sama od sebe, ob pisanju ali si nam hotel kaj sporočiti?

Poleg tega, seveda, da je familija jeba ;) Hec, hec…

Naj začnem…

Šla sem na vlak in pričela z branjem #Famiglia od prijatelja. Njegov pisateljski prvenec.  Priznam, da me je stil pisanja nekoliko presenetil, ker se mi v glavi ni skladal z njegovim bloganjem. Bilo mi je pa všeč. Kot mi je tudi njegovo bloganje všeč. In berem in berem in berem..

Faaak, nekoliko morbidno, se ti ne zdi, Simon? Ampak me vleče naprej…

Počasi me vleče, ne razkriva (pre)hitro. Zanima me vsako naslednje poglavje. Nekje na sredini sem, ko v moj mali kupe sede petčlanska družina.

Aaaaggghrrhhh!!!

Ma se ne dam.

Berem dalje, ker me zanima. Bo nadaljeval s to že skoraj groteskno štorijo?

Ne morem več. Najmlajši mi hodi po nogah in rokah, knjiga nekajkrat skoraj pristane na tleh.

Pospravim jo in si rečem, bom nadaljevala doma, v Črnomlju, pri tamiki, zvečer.

Večer kot večer, pri tamiki nikoli dolgočasen. Seznanjena z delovanjem in nedelovanjem vseh sosedov, sorodnikov, njenih sovrstnikov in tudi tistih, ki jih več ni. Poznam jih vseh skupaj niti polovico. Ko začne z obnovo svojih telenovel, ne morem več.

Grem spat, preutrujena za karkoli, tudi za branje. Tamika je odlično uspavalo. :)

Po treh urah spanca se zbudim, budna kot zajec, prestrašena kot osemnajst njih. Strašna mora me je prebudila in mi več ne da spati.

Vzamem #Famiglia v roke, da jo preberem do konca.

Ampak ne morem. Ker si ne upam.

Ker je mora pustila na psihi črno piko in ker je #Famiglia postala v meni temna. Me pa zanima.

Ampak vem, da ne smem.

Berem kar eno kriminalko. Odlično, tudi temačno, ne pa udari na psiho. V bistvu sprosti.

Nekaj dni kasneje, v Ljubljani, nadaljujem z branjem #Famiglia. Zanima me kam bo šel, kako daleč si upa pisatelj. Med branjem se trudim zavedati, da je to samo fikcija. Fikcija mojega prijatelja.

Temačna fikcija, ki te zadane in ki te (lahko) pahne v temo.

Na trenutke se zasmejim - ker…zadevo pelje daleč.

In ko pridem skoraj do konca, mi je vse jasno.

Ampak mi ni, me preseneti! Ne morem verjeti, da gre (lahko) tako daleč. Predaleč si šel, Simon!

Res???

Ne!!!

Ker, ko se spomnim njega, najinih pogovorov, prav njega Njega, takrat vem, da je moral tako zapisati. Da drugačen konec  pri njemu sploh ne pride v poštev ;)

Simon, svaka ti čast!

Nevoščljiva sem. Ma ne na grdi način. Na tisti lepi. A veš, fouš sem. Ker ti znaš, jaz pa ne.

In hkrati ponosna.

Ker mi dovoliš, da te spoznavam ;)

Še enkrat, moj poklon in hvala!