Članek
(Ne)Pomembno vprašanje
Objavljeno Jan 05, 2016

pct2

Od nekdaj nisem pristaš javnega razpravljanja o (ne)obstoju Boga, saj se mi zdi to trotlziher recept, kako po najlažji poti zanetiti prepir. Bolj sem naklonjena temu, naj vsak sam zase najde sprejemljive odgovore, svojih stališč pa ne vsiljuje drugim.

Te dni pa sem naletela na super prispevek Nathana Schneiderja, v katerem razmišlja, da niti ni pomembno, ali nekdo veruje v Boga ali ne. Veliko bolj pomembno je namreč, kako posameznik argumentira svoje prepričanje in kako se njegovo mišljenje odraža v samem obnašanju. Dejstvo je, da dobre in slabe ljudi/ideje/dejanja najdemo na obeh straneh spektra (verujoči-neverujoči). Poleg tega pa smo verjetno že vsi doživeli, kako označiti nekoga za vernika/ateista še prehitro postane izgovor, da mnenja sogovornika sploh ni vredno upoštevati ali spoštovati:

What are we really talking about when we debate the existence of God? I think it can become a shortcut, a way of side-stepping more necessary and more difficult questions.Denouncing others as atheists, or as believers in a false God, can become an excuse to treat them as less than human, as undeserving of real consideration. When terrorists attack in the name of a certain God, it can seem easier to blame their religion than to consider their stated grievances about foreign military bases in their countries and foreigners backing their corrupt leaders. When religious communities reject scientific theories for bad reasons, it can seem easier to blame the fact that they believe in God, rather than to notice that other believers might accept the same theories for good reasons. Good ideas and bad ideas, good actions and bad actions – they’re all on either side of the God divide.

Ja! :)

Ja, zagotovo se ljudje delimo med bolj in manj zgovorne in prepričljive. Ampak - saj niti to na koncu koncev ni pomembno (vsaj ne, kar se tiče tega vprašanja). Mislim, da mora vsak pri sebi razčistiti, kje stoji v relaciji do Boga (beri: nadnaravnega), tako bo še najbolj pomirjen sam v sebi in nanj ne bo mogel vplivati vsak tretji, ki morda lepo govoriči.

Tudi to drži, Jana. :) Vendar sama vem, kako mi je grenko včasih ob kakšnih tako lepih besedah ... ko se tako strinjam z vsebino, ampak v praksi ni čutiti tistega dobrega, kar je v besedah. P.S.: No, prej sme mislila predvsem to, kako je kdo okoren, saj pove svoje, ampak kakšen človek je pravi govornik, zna prepričat, čeprav nima kakšne vsebine!

Se deloma strinjam, Ana. Ne pravijo zaman, da so dejanja bolj zgovorna od besed. :) Vendar pa menim, da v primeru, če je človek dodobra razmislil o neki stvari in si izoblikoval mnenje, ne bi smelo biti pretežko, da ga pretvori v besede.

Vedno bolj se mi zdi, da je najbolj pomembno to, kako kdo živi :) (Niti ne to, kako govori, kako argumentira; kakšen človek precej težko izrazi misel.)

Lepo povedano, Stoyan Svet. Tudi če nisi veren (ateist), verjameš v neko drugo idejo, tako da gre spet za sklenjen krog.

Nikogar na svetu ni, ki ne bi v nič verjel. Vera, ali zaupanje v boga je v bistvu zaupanje vase v energijo, ki te živi. Vse ostalo so manipulacije in razne pravljice, ki marsikoga lahko stanejo tudi življenje.