Pred nekaj leti sem, sam pri sebi, mogoče pa tudi javno in »naglas«, razmišljal takole: »Če bi bil jaz odvetnik, bi določene primere prevzel zato, da bi jih izgubil.« Mislim, da sem imel v mislih neko branjenja (odvetniško zagovarjanje) nekega pedofila, ki ga je odvetnica tako spretno branila, da je dobil namesto nekajletne zaporne kazni, zgolj nekaj mesečno kazen, pa še to pogojno. Če se dobro spomnim, sem to razmišljanje ponovil tudi v primeru Hillary Clinton, ki je kot mlada odvetnica t. r. zmagala v primeru, ko je branila nekega pedofila. Svojo zmago na sodišču pa je z dotičnim pedofilom, prežeta s smehom, še proslavljala. Meni kaj takega ne bi prišlo na kraj pameti. In še vedno se ne morem načuditi tistim odvetnikom, ki na sodiščih branijo psihopate. Zadnji primer je odvetnik, ki brani Sebastiana Abramova (nekoč Colariča), ki je »po nesreči«, kot sam trdi, ubil Saro Veber. Svojo novo dekle – Sarino naslednico – Julijo Adlešič pa je pripravil do tega, da si je sama odžagalo roko. In potem se najde odvetnik, ki dotičnega Abramova brani in to z reznoraznimi mahinacijami in triki … Odvetnik Abramova je pred kratkim – v primeru smrti Sare Veber – dosegel izločitev nekaterih dokazov … Meni osebno je to, z moralnega vidika, resnično nedojemljivo.
Ko sem nekoč z bivšim evropskim sodnikom Boštjanom M. Zupančičem sodeloval na neki okrogli mizi, sem ga vprašal – glede na to, da se spozna na psihoanalizo – vprašal, kako povezuje pravo in moralno razsojanje (povezano z Nadjazom). Na mojo veliko žalost je pripomnil, da moralna razsodnost in pravo nimata veliko skupnega. Ta njegova teze – predpostavljam namreč, da on pač to že ve – me je močno prizadela. Zase namreč menim, da imam močno razvito moralno razsojanje. Zato, da naredim nekaj, kar je moralno prav, sem pripravljen kršiti celo uradne zakone, konvencije. Temu se v teoriji moralnega razsojanja reče, da imam razvito postkonvencionalno moralno razsojanje, kot je to poimenoval vodilni teoretik na področju moralnega razsojanja Lawrence Kohlberg. Freud pa je bil po drugi strani tisti, ki je psihoanalitično elaboriral etiologijo moralnega razsojanja in tudi trdil oz. utemeljil, zakaj ženske ne morejo doseči najvišje stopnje moralnega razsojanja. Seveda se je uprl na Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks ter tvorbo Nadjaza.
V zadnjih letih – potem ko sem napisal knjigi »O spolu« (2011) in »Prvi spol« (2019) – se feminizem boji psihoanalize še bistveno bolj, kot se je bal v zlati dobi psihoanalizi in v času Simone de Beauvoira, pred 70 leti, ko je ta francoska filozofinja napisala biblijo feminizma »Drugi spol«. Ravno psihoanalitična teorija moralnega razsojanja povezana s spolom (in tvorbo Nadjaza) izpostavlja tezo, da so ženske zelo neprimerne, da moralno razsojajo, ker razsojajo po diktatu sočutju; in to ni pristno moralno razsojanje. Po tej logiki so ženske zelo neprimerne za sodne dvorane. Sodnice sploh ne bi smele biti (še najmanj pa v moškem športu). In v to smer razmišlja tudi Boštjan M. Zupančič. So pa lahko odvetnice, in to »pokvarjene« odvetnice.
Spomnim se primera, ko je odvetnica svetovala ženski, da bo zagotovo dobila otroka v skrbništvo, če bo bivšega moža – očeta svoje hčere – razglasila za pedofila. Torej: odvetnica je predlagala laganje – zato, da bo ženska dobila skrbništvo nad svojo hčerko, oče pa bi bil za nekaj let popolnoma odrezan od hčere. Dotična odvetnica se je še hvalila, da to v takšnih primerih vedno počne in je to zelo uspešen in učinkovit trik oz. odvetniški pristop. Ne rečem, da tako pokvarjeni kot ta odvetnica niso tudi kakšni moški odvetnik. Vseeno pa bi dodal, da je med odvetniki veliko manj takšnih, ki na tako pokvarjen način dosežejo neko formalno zmago, ki je v resnici prigoljufana.
Še vedno pa si ne predstavljam, kako lahko odvetniki živijo sami s sabo, ko branijo razne (serijske) morilce, kriminalce in podobne psihopate, kljub temu, da vedo, da so v resnici krivi in si zaslužijo dolgoletno zaporno kazen. Zase menim, da očitno krive kliente ne bi bil sposoben braniti – vsaj na klasičen način ne. Še več: če bi bil jaz odvetnik Sebastiana Abramova, bi poskušal iz svojega klienta izvabiti čim več uporabnih podatkov/dejstev, na podlagi katerih bi tožilstvo Abramova za večno strpali v zapor … Ampak, takšnih kot sem jaz, verjetno ni prav veliko v sodnih dvoranah – že zato ne, ker odvetnike najemajo predvsem tisti, ki so krivi. Nedolžni se pogosto branijo brez odvetnikov – in tako je tudi prav. Kakšen posebne pravičnosti in postkonvencionalnega moralnega razsojanj med odvetniki ni za pričakovati.
Naj pa ob koncu dodam, da sem pred leti za Norvežana Andreasa Breivika, ki je pobil okrog 80 ljudi, predvsem mladine (na otoku Utoya), trdil, da v resnici – teoretsko gledano – (niti) ni kriv, in da bi morala skupaj z njim v zapor tudi njegova mama in oče. No, Breivikova mama je potem hitro umrla – od žalosti; oče pa … On je vedel, da je v celi kalvarij t. r. (posredno) sokriv za zločine, ki jih je zagrešil njegov sin … Moj namig: ob samem Sebastianu Abramovu/Colariču, bi sodila v zapor prvenstveno še njegova mama Tinka Colarič in tudi oče Gorazd – ker svoje žene ni v red spravil in zaščitil svojega sina pred njeno psihopatijo. Prav starši so v takšnih primerih (so)krivi, za zločine, ki jih v odraslosti zagrešijo njihovi otroci.
PS: Danes sem takole twittnil, ko sem citiral Sebastian Abramovo in njegovo izjavo na sojenju: ""No, to pa je psihopatska varianta: "Če že, bi prepričal svojo mamo, da si odreže roko, saj je že starejša." S takšnimi provokacijami je Lawrence Kohlberg testiral moralno razsodnost ljudi.""
