... in Benito Musollini.

"A če kaj, je Golobu v celoti uspelo zgolj eno: svojo zvezo z Gabrovo Tino je pripeljal do konca, do poroke. Mussolini je svojo s Claro prav tako pripeljal do konca - a do onega bridke vrste - na bencinski črpalki, kot je slikovito zapisal Aleš Štrancar."

Piše: Boštjan M. Turk*

Slovensko javnost v zadnjih letih pretresa globoko nezadovoljstvo z delom vlade Roberta Goloba. Njegova politika je pripeljala številne skupine na rob potrpljenja: obrtnike, samozaposlene, samostojne podjetnike, zdravnike, kmete in druge sloje prebivalstva, ki so zaradi birokratskih, fiskalnih in organizacijskih odločitev vlade izpostavljeni vse večjim težavam. Ni segmenta družbe, ki bi bil neprizadet. Še posebno na udaru so uporabniki avtocest in državne infrastrukture. Kaotične prometne razmere, zastoji, slabo vzdrževane ceste in kolone, ki trajajo ure, so postali vsakdanjik. Znana je anekdota Bojana Požarja, ki je opisal, kako se je iz Maribora v Kranjsko goro raje peljal čez Avstrijo, kot da bi ure čakal zgolj, da se prek gradbišč na vrhuncu poletne sezone prebije čez Trojane. Vse to ponazarja stanje državnih servisov, ki preprosto ne delujejo. Zanje ni odgovoren nihče drug kot slovenska vlada, začenši z avtocestno kalvarijo.

Zdravstvo, ceste, šolstvo - vse kaže na razpad osnovnih funkcij države, medtem ko se vlada ukvarja predvsem z lastno promocijo. Vrhunec slednje je bila medijsko odmevna napoved poroke, ki je v javnosti pustila vtis, da oblast izgublja stik z realnostjo. Ni naključje, da v takšnem ozračju naraščata nezadovoljstvo in jeza. Izumitelj Aleš Štrancar, znan po mednarodnih patentih na področju medicine, s katerimi pomaga ljudem (na primer dečku Krisu), tudi tokrat ni stal križem rok. Štrancar je sicer direktor podjetja, ki je prispevalo k razvoju zdravila zolgensma, o čemer so poročali mediji: "Pomembno vlogo pri zdravilu zolgensma, ki Krisu lahko reši življenje, je imelo tudi slovensko podjetje BIA Separations. Direktor podjetja Aleš Štrancar je za Onaplus povedal: 'Zdravljenje Krisa smo kot podjetje sponzorirali s 50.000 evri, kar je zagotovo večkratnik našega morebitnega zaslužka v tem primeru. Poleg tega tudi nekateri naši zaposleni prispevajo osebno.’" (24ur)

To je bilo nekaj časa nazaj. V vse bolj kritični situaciji v državi pa Aleš Štrancar ni mogel več molčati. Napisal je - verjetno - najbolj znani slovenski twit, ki je hkrati tudi najbolj nerazumljen. Govoril je o Golobu in Mussoliniju. In o koncu slednjega. Prebrali smo ga in se dodobra prepričali, da izraža zgolj opozorilo. Nikakor pa ni mišljen kot poziv k nasilju. Čivk je namreč treba razumeti kot svarilo, izraz elementarne resnice: če politika pripelje narod do roba in mu uniči temeljne družbene institucije, se v zgodovini pogosto zgodi, da ljudem poči film. Ko zremo v po nepotrebnem ustvarjeni kaos, se v resnici sprašujemo, katera žrtev bo padla prva.

Če z našo analizo nadaljujemo, ugotovimo še naslednje, namreč, da ima Golob z Mussolinijem izstopajočo skupno lastnost: ne eden ne drugi ni veljal oziroma ne velja za posebno sposobnega državnika. Mussolini je zavozil, kar se je zavoziti dalo. Njegove vojaške kampanje v Grčiji, Severni Afriki in na Balkanu so se končale v popolni polomiji, Italija je bila vojaško nekonkurenčna in povsem odvisna od Nemčije. Domače gospodarstvo pa, četudi je bila dežela za Sovjetsko zvezo druga v svetu po deležu države v lastništvu gospodarstva in ostale infrastrukture (socializem pač!), v razsulu. Robert Golob je na slovenskem parketu "dosegel" podobno. Zavozil je praktično vse ključne reforme, ki jih je obljubljal: zdravstvena reforma je obstala pri praznih besedah, z reformo zmanjšanja obremenitve stroškov dela ni nič, digitalizacija države je še naprej zgolj retorična floskula, plačna reforma javnega sektorja je - vsaj v razredih z najnižjimi dohodki - dosegla nasprotno od pričakovanega itd. Slovenci živimo približno tretjino slabše kot pred leti: od točke A do B se danes po avtocestah vozimo trikrat dlje kot v času prejšnje vlade, na pregled pri zdravniku čakamo vsaj trikrat dlje kot pred tremi leti. Vse to priča o razpadu osnovnih državnih servisov.

A če kaj, je Golobu v celoti uspelo zgolj eno: svojo zvezo z Gabrovo Tino je pripeljal do konca, do poroke. Mussolini je svojo s Claro prav tako pripeljal do konca - a do onega bridke vrste - na bencinski črpalki, kot je slikovito zapisal Aleš Štrancar. In: o tem, s kom je moral za Claro konkurirati veliki Duče, ni podatkov.

A tudi brez tega vidimo, da so Golobova tozadevna prizadevanja edino področje, kjer je res zmagal, in to v najtežji konkurenci. Bolje obveščeni poznavalci domače politične scene so namreč sestavili seznam 67. oz. 76. konkurentov, ki naj bi na slikah objemali Tino. Številko je težko precizirati, ker je seznam še vedno dokaj tajen. A so se spet našli oni, ki so brž pohiteli in Golobu vrgli kost, kako da je neoriginalen, češ da ponavlja zgolj tisto, kar je videl pri drugih. Objema Tino. Kar, tako brusijo zlobni jeziki, bojda ni toliko težko. Olja na ogenj so deplasiranim govoricam pridale kar Slovenske novice, saj so objavile članek z naslovom: "Pestra preteklost. Vsi bivši Tine Gaber: od Jana Plestenjaka do razvpitega dobavitelja hitrih testov". Hm, hm, ta od - do bivših Tine Gaber res daje misliti …

Ampak kaj bi brez optimizma? Priznajmo torej predsedniku vlade, kar mu po pravici gre. To, da je zablestel v težki, tako rekoč najtežji konkurenci. Med rudarji (kriptovalut), (nekdanjimi) ministri, medijskimi guruji, dobavitelji hitrih testov za covid-19, latino pevci, posamezniki iz Pečečnikovega Elektrončka in drugimi s skritega seznama je uspelo prav našemu Robiju. Če to ni vredno italijanske slave zapeljivca, kaj potem sploh je?

Ampak žal moramo zapustiti to idilično pokrajino ljubezni in se vrniti v kruto stvarnost. Tu se moremo seveda najprej vprašati, kaj pa so imeli državljani od te velike romance. In odgovor je neizprosen: pač nič ali še huje: gruljenje golobički je namreč prvega ministra dobesedno onesposobilo, da bi se ukvarjal z državo. Zato so dediščina te oblasti zgolj vsakdanja frustracija, nezmožnost dostopa do zdravstva, dolge čakalne vrste, slabo vzdrževana infrastruktura, itd., predvsem pa ocean obljub.

Eden od stranskih učinkov sedaj že kronične zaljubljenosti našega predsednika je namreč neverjetna sposobnost, da lahko obljubi več, kot bi si bil kdorkoli pripravljen zamisliti. Saj veste: ljubezen je v zraku! Obljube so v zraku! Takšne vrline nima nihče od ljudi, ki sedaj vodijo vlade v EU ali celo širše. Trump je v primerjavi z njim šolarček. Običajni človek si namreč ne more niti predstavljati, kaj vse mu naš Robi lahko obljubi. Gradovi v oblakih so tu zgolj šibka, malo povedna prispodoba. Slovenija v vesolju? Računalnik za napovedovanje poplav? Reforma Zemljine osi? Sončnih peg? Ljubljanskega barja, da bo suho kot puščavska sipina? Samo recite, takoj bo obljubil.

A problem je, ker živimo v Sloveniji, ta pa je del Zemlje. In Slovenci smo – zaenkrat še - Zemljani. Seveda, dokler nam fant od naše Tine ne obljubi primernejšega kraja za bivanje, kajti ne smemo pozabiti zaneseno preroških besed: "O vesolju samo sanjamo, a danes sanje postajajo resničnost." (vir: promocijsko gradivo vlade na facebooku) Kot Zemljani pa smo še kako alergični na neuresničene obljube. Zaradi njih raste nezadovoljstvo, ki lahko izbruhne v neobvladljivo napetost. V primeru Mussolinija je bilo maščevanje usmerjeno neposredno proti njemu in njegovi politiki, kar je pripeljalo do nič kaj prijaznega zaključka njegove kariere. V Sloveniji sicer še nismo prišli do takšnih ekstremov, a opozorilo je jasno: če politika ne zmore temeljnih reform, če ignorira resnične potrebe ljudi in se osredotoča zgolj na lastno promocijo, se lahko državljani hitro počutijo zapostavljene in razočarane. In posledice so dobesedno nepredvidljive.

A ozrimo se širše. K usodnejšim stvarem, kot je zaljubljenost. Ne boste verjeli, te res obstajajo. Seveda, če niste RoberTina. In slišijo na ime socializem. To je kuga Slovencev v 20. stoletju, ki se je dobro potegnilo v naš čas. A najhuje, kar je Slovence v zgodovini prizadelo, je bil potencirani socializem. To razumemo kot spoj obeh zvrsti "branže", nacionalnega (fašizem ali nacizem: Mussolini, Hitler, Milošević) in internacionalnega socializma (komunizem). Hitlerjeva stranka se je imenovala: Nacionalno socialistična delavska stranka Nemčije (NSDAP). Stalinova država pa, kot vsi vemo: Zveza sovjetski socialističnih republik (SSSR). Tako je bilo do Gorbačova oz. do Jelcina.

Mussolini sam predstavlja eno varianto tega prekletstva: v začetku je bil namreč radikalen socialist. Do izbruha prve svetovne vojne so bila njegova stališča zelo podobna stališčem Vladimirja Ilića Lenina. Zato je v obdobju med 1904 in 1914 napredoval v socialistični stranki: postal je najvidnejši predstavnik njenega maksimalističnega krila. Več socializma in več revolucije - to je bil njegov slogan.

Kot tak je Mussolini opozarjal na kolonializem zaradi imperializma. Urejal je strankarski časopis Avanti! (Naprej!) ter dociral o Marxu in zahteval odpravo družbe, utemeljene na liberalni demokraciji. V nekem trenutku je celo razmišljal o razkolu med socialisti po zgledu boljševikov in menjševikov. Njegova radikalnost je bila brez meja.

Na začetku prve svetovne vojne je sledil stališčem Socialistične internacionale in se odprto postavil proti udeležbi Italije v spopadu, saj je menil, da bi to služilo zgolj interesom buržoazije. A že mesec dni kasneje se je zgodil dogodek, ki je za vedno spremenil njegovo politično pot. Začel je simpatizirati z gibanji, ki so pozivala k vstopu Italije v vojno na strani Antante. Vse to se je zgodilo v nekaj dneh.

Zaradi tega stališča je bil 20. oktobra 1914 prisiljen odstopiti z mesta glavnega urednika omenjenega časopisa. Nato je bil 29. novembra 1914 izključen iz Italijanske socialistične stranke, potem ko je 18. oktobra objavil članek, v katerem je nevtralnost označil za iluzijo.

V manj kot enem mesecu je prešel iz internacionalnega v nacionalni socializem. Kasneje se je po njem zgledoval drugi "princ", nori malar iz Avstrije, tisti, ki je skupaj s Sovjetsko zvezo svet spravil v drugo svetovno vojno. Ta se je namreč pričela prav zaradi alianse nacionalnega in internacionalnega socializma (komunizem in nacizem). Da je pri nas pustila grozljive posledice (100.000 mrtvih in 250.000 za vedno razseljenih v ekonomski ali politični emigraciji), je dejstvo. Kot je dejstvo tudi, da se nikoli ni končala. O tem se prepričamo, če sledimo nenehnim ofenzivam domačih socialistov internacionalne provenience. Kajti Golob (in njegova koalicija, Levica in SD) so prav to. Mussolini je bil nacionalni socialist, Golob in njegovi pa internacionalni. A v obeh primerih je zgodovina slovenskega naroda okusila le škodo. Največjo takrat, ko sta se nacionalni in internacionalni socializem povezala v skupnem interesu - v paktu med Hitlerjevo nacistično stranko in Stalinovo Sovjetsko zvezo - in začela drugo svetovno vojno. Tako smo ugotovili.
Sedaj pa predstavljamo dejstvo, ki večinoma ni poznano, gre pa za to, da je po koncu vojne ista aliansa po Slovencih (deloma tudi Hrvatih) udarila še enkrat. Tokrat v obliki tako imenovane amnestije Togliatti. Kaj je to?

Amnestija Togliatti

Navedimo zgodovinsko dejstvo: italijanski iredentizem (oziroma rasizem) med drugo svetovno vojno na območju nekdanje Jugoslavije v odnosu do okupiranega prebivalstva ni poznal nobenih meja: grozodejstva italijanske soldateske (generala Maria Robottija, na primer) so presegla vse, kar bi si lahko človek v tej zvezi hudega domišljal. A po vojni ni nihče od odgovornih stopil pred zasluženo sodišče.

O tem priča tako imenovana "amnestija Togliatti", ki je dokaz, kako močno se znata povezati nacionalni in internacionalni socializem, če gre za velike interese. Pri tem se sama po sebi spet ponuja primerjava s paktom Ribbentrop-Molotov. Za kaj gre? Tako imenovana Amnestija Togliatti, sprejeta junija 1946 in poimenovana po Palmiru Togliattiju, generalnem sekretarju Italijanske komunistične partije (PCI) in pravosodnem ministru, je omogočila pomilostitev ali omilitev kazni za zločine, storjene med drugo svetovno vojno, vključno z vojnimi zločini fašističnega režima.

Sprejeta z namenom povojne sprave in stabilizacije razklane Italije, kjer so fašistični krogi še ohranjali precejšen vpliv, je amnestija pod Togliattijevim vodstvom omogočila imuniteto fašističnim vojnim zločincem, konkretno imamo v mislih imena, kot so Mario Roatta, Mario Robotti in Emilio Grazioli. Vsi omenjeni so bili nesporno krivi hudih grozodejstev. Njihova odgovornost pa je bila (ob amnestiji) še dodatno odpravljena z denarno poravnavo. Beograjske oblasti (Josip Broz Tito) so namreč sprejele skromno odškodnino v višini 75 milijonov USD, pač glede na določila pariške mirovne pogodbe iz leta 1947. Odločitev, ki je finančno nadomestilo postavila pred vztrajanje pri zadoščenju za žrtve, sama po sebi razodeva moralo samoupravnega socializma: vse se je začelo in končalo pri denarju. Kot pri "kapitalistih", zoper katere so ves čas nastopali, kar enako vneto počnejo tudi danes.

To je bilo in je še toliko bolj nečloveško, ker so še danes živi otroci, katerih očetje so bili ustreljeni kot talci. Da o sorodnikih drugih zločinov, ki so jih storili italijanski fašisti, ne govorimo. Sam sem imel tako priložnost spoznati simpatično gospo - četudi imava še danes prav prisrčne stike, je ne morem imenovati – ki je ostala brez očeta prav zaradi tega. Ustreljen je bil v Gramozni jami, leta 1942, potem ko so ga naznanili Italijanom. Ona je bila ob njegovi smrti stara dobro leto. "Ateka" pozna zgolj po fotografiji. In po pripovedovanju.

Amnestija je sicer obsegala širok spekter zločinov, od kolaboracije z nacisti do vojnih zločinov, z izjemo "najhujših" dejanj, vendar so ohlapna merila omogočila, da so mnogi poveljniki ušli kazni. Komunisti so z njo dobesedno omogočili izogibanje kazenskemu pregonu, saj je Partija v prizadevanju za pridobivanje širše podpore dajala prednost političnim interesom pred pravico. Res načelno. Tako je ostalo vse do danes.

In kdo je bil vse deležen te blagodati? Poglejmo podrobneje: Najprej Mario Roatta, general in poveljnik 2. armade (1941–1943), sicer znan po svoji krutosti. Zasnoval je tako imenovani Cirkular 3C (1942), ki je ukazoval množične usmrtitve, požige, jemanje talcev in deportacije v taborišča, kot sta Rab in Gonars. Zgolj v slednjih je umrlo prek 4.000 ljudi. Predlagal je tudi uporabo letalstva zoper civiliste in gradnjo žice okoli Ljubljane. Še pred sojenjem je pobegnil v Španijo, kjer ga je doletela omenjena amnestija. Komunisti so mu z njo zagotovili izognitev kazni, kolikor nenavadno se to sliši.

Drugi je bil Mario Robotti, general in poveljnik XI. korpusa (1941–1943). Postal je znan po izjavi "Tukaj se premalo ubija." Ukazoval je usmrtitve, požige in napotitve v internacijo. Zaščitenemu z amnestijo mu ni bilo nikoli sojeno, saj mu je internacionalni socializem omogočil, da je prizorišče zgodovine zapustil nekaznovan.

Tretji je bil Emilio Grazioli, visoki komisar Ljubljanske pokrajine (1941–1943). Ta je sodeloval pri instalaciji žične ograje okrog Ljubljane in si na splošno prizadeval za poitalijančenje Slovencev. Tudi on iz istih razlogov ni nikoli stopil pred sodnike.

Last but not least: Francesco Giunta, fašistični politik in vodja tržaških fašistov, sicer ni bil neposredno vpleten v vojne zločine, a je bil deležen splošne amnestije, saj je Komunistična partija Italije pomilostila tudi civilne fašistične uradnike.

In kako je bilo nekaj takšnega sploh mogoče? Italijanska sodišča so izkoristila pravne vrzeli, kot je bil 165. člen vojaškega kazenskega zakonika, kar je preprečilo pregon storilcev. Amnestija je prikrila odgovornost, zato Italija ni izvedla procesov, primerljivih z nürnberškimi sojenji. Tako so mnogi, ki so si umazali roke z zločini, po vojni nadaljevali kariere, nekateri od njih celo na najvišjih položajih. Italijanska javnost še danes pogosto zanika ali relativizira ta hudodelstva, kar - razumljivo - otežuje spravo med narodi.

Internacionalni in nacionalni socialisti, kaj torej imajo ti skupnega? In kaj imata skupnega Golob in Mussolini? Premislimo še enkrat Štrancarjev twit!

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.