Zgodovina mu je to preprečila, zato je pa ves čas zagrenjen. A kje se je naučil pretvarjati, da je to, kar nikoli ni bil? Preberite, pa boste razumeli …

Piše: Boštjan M. Turk*

Slovenci smo že skoraj stoletje žrtve prevare, ki sliši na ime socializem. To je vsebina moje nove knjige Zamolčana stran: Slovenci v precepu socializmov - pričevanja o okrnjenem spominu (tukaj). Njena osrednja teza je, da je temelj večine slovenskih zablod, tragedij in težav v tem stoletju prav socializem - tako v nacionalni kot internacionalni obliki. Obe sta se izražali v fašizmu, nacizmu, komunizmu ali v njunih kasnejših kombinacijah kot na primer pri politiki Slobodana Miloševića. Socializem seveda ni socialna demokracija. Stranke s tem imenom v Sloveniji žal nimamo, SD, naslednica ZKS, je pač socialistična, po praksi in "vrednotah", ki jih promovira.

Čeprav se zdita nacionalni in internacionalni socializem različna, imata enak idejni izvor. Prvi je sicer nadnacionalen, kar razodeva že njegova himna Internacionala. Ta ideologija zanika narode in jih razglaša za zastarele, presežene, buržoazne konstrukte, ki jih bo prihodnost nadomestila z univerzalnim bratstvom, v katerem bo vsak prejemal po svojih potrebah. Tako so trdili. Drugi pa prav tako prezira nacionalna občestva, a poveličuje le enega samega - lastnega. V njegovi logiki je "veličina naroda" razlog za zatiranje drugih. Nacizem in fašizem sta zato najprej - šovinistična in rasistična.

Najhujša pa sta oba socializma v kombinacijah: 2. svetovna vojna se je začela prav zaradi pakta med enim in drugim. Adolf Hitler, ki je bil ustanovitelj Nemške socialistične delavske stranke (NSDAP), se je povezal s Stalinom, generalnim sekretarjem Zveze sovjetskih socialističnih republik. Benito Mussolini, na primer je bil najprej internacionalni socialist. Urejeval je glasilo Italijanske socialistične partije, potem pa je v enem mesecu iz internacionalnega postal nacionalni socialist. Fašistična Italija je bila - poleg Sovjetske zveze - država z največ družbenega lastništva. Vas to na kaj spominja? Na sedanjo vlado in njene težnje po podržavljanju?

Zelo podobno pot je ubiral Slobodan Milošević: iz internacionalnega socializma je - spet! - v enem mesecu postal nacionalni socialist. Do 24. aprila 1987, ko je v Kosovo Polju miril ljudi z besedami: "Niko ne sme da vas bije," je bil klasičen internacionalni socialist oz. partijski aparatčik. Kot Mussolini. Po tem dogodku pa je postal nacionalni socialist. Srbski narod je povzdignil nad druge narode, čisto po zgledu Hitlerja in Mussolinija, ki sta enako storila z Nemci oz. Italijani. Ostalo je zgodovina.

Obe različici socializma - poleg vsega drugega - zavračata nekaj, kar je človeku naravno - domovinsko zavest oziroma domoljubje. Pravo domoljubje ni poveličevanje sebe, temveč ljubezen do svojega naroda ob hkratnem spoštovanju drugih. Človek v optimalnem okolju svoje identitete biva v skupnosti, ki pozna lastni jezik, značaj in kulturo, a se hkrati zaveda, da je del človeške družine. Najlepši izraz takšnega univerzalnega, a hkrati narodnega domoljubja je Prešernova Zdravljica - pesnitev, ki bi bila po vsebini lahko evropska himna.

Morda se kdo vpraša, kakšna je povezava tega s slovensko sedanjostjo, z letom 2025. Odgovor je neposredno v sami knjigi, lahko pa ga tudi preprosto povzamemo: mitologija laži, zgrajen kokon okoli NOB, in odločilne vloge partije v njej so ustvarile fikcijo, da imajo "ponosni nasledniki" posebni mandat zgodovine. Ta mandat naj bi jim dajal pravico do trajne avantgardne vloge v državi. Najprepričljivejši dokaz za to je dejstvo, da so od 9. maja 1945 do danes stranke demokratične alternative (Demos in njegove naslednice) vladale komaj devet let - in samo štiri leta v enem kosu (2004–2008).

Razmerje je skoraj ena proti deset. Dokler bo ta mit obstajal, bodo vladali. Zato ga je treba z argumenti ovreči, začeti pa pri glavi.

Kajti absolutne prevlade tranzicijsko-levičarskih sil ni mogoče razložiti drugače kot z ugrabitvijo javnega prostora s strani "antifašistov", katerih simbol je zadnji predsednik CK ZKS Milan Kučan - danes še vedno ena najvplivnejših oseb v Sloveniji. A on in njegovi so na oblast prišli prav ob najbolj usodnem spoju okoliščin v zgodovini: ob zgoraj omenjeni aliansi nacionalnega in internacionalnega socializma (nacizma in komunizma, pakta Hitler-Stalin leta 1939), ki je sploh omogočila začetek najbolj uničujoče vojne, odkar človeštvo obstaja. Ko je šlo zares, so stali na strani fašistov. Zato tudi nikoli ni bilo ustanovitve OF, temveč so le podpisali razglas antiimperialistične fronte. In so spričo teh in drugih nesrečnih okoliščin še danes tukaj.

A največja prevara socializma je prav človek, ki ga je aliansa internacionalnega in nacionalnega socializma postavila na čelo "narodov in narodnosti" SFRJ, Josip Broz, ki naj bi bil Tito. Gre za najbolj bistveno ime, ki je določilo slovensko tragično stranpot 20. stoletja, utemeljeno na internacionalnem tipu socializma, definiranem po transverzali Beograd-Moskva.

Največja slovenska travma dvajsetega stoletja je povezana prav s tem imenom. Njene posledice so neizrekljive, v svojih razsežnostih neopredeljive in tako splošne, da se mnogih sploh ne zavedamo. Zaradi vsiljene revolucije, ki so ji nadeli ime "narodno-osvobodilna" borba, pa ni bila ne narodna, še manj osvobodilna. Zakaj? Zaradi nesorazmernosti žrtev in doseženih ciljev. Tito je bil na čelu "podviga", ki je bil utemeljen na sledeči logiki: da je padlo 3.000 nemških vojakov (podatek je uraden), je moralo umreti 90.000 Slovencev, od tega skoraj 30.000 v partizanskih vrstah. Še naslednjih 200.000 pa se jih je izginilo v tako imenovani ekonomski ali politični emigraciji. Danes so - z izjemo tistih iz Argentine - večinoma asimilirani v tuja narodna občestva. Arhitekt vsega tega je bil pač jugoslovanski maršal.

V zvezi z njim se je sicer napisalo ocean večinoma neresničnih stvari. Tako se pač goji kult osebnosti v nacionalnem ali internacionalnem socializmu. A bistvene so ostale spregledane. Na primer, kdo je ta oseba sploh bila?

Najbolj relevantno vprašanje, ki se tukaj zastavlja, je pravzaprav nenavadno. Je bil Tito v resnici Josip Broz? Poglejmo nekaj dejstev. Je ta, ki je v osnovno šoli hodil na slovensko stran Sotle in je po tem, ko se je prešolal, beležil slabe ocene iz hrvaškega jezika, sploh postal Tito?

Ob priložnosti najinega zadnjega srečanja v hotelu Westin v Zagrebu sem akademiku Anteju Gliboti, sicer enemu po svetu najbolj znanih Hrvatov, postavil prav to vprašanje, namreč, kako se njemu kot maternemu govorcu sliši Titova dikcija. Brez zadržka mi je povedal, da tisto, kar je govoril maršal, ni hrvaščina, niti fonetično niti jezikovno (besedišče) niti skladenjsko. Dodal je, da je takšno mnenje večine hrvaških intelektualcev, ki so Tita kadarkoli slišali govoriti. Enako vprašanje sem večkrat zastavil tudi profesorju Tomu Suniću, spet mojemu dobremu znancu iz Zagreba. Dobil sem podoben odgovor kot od akademika Glibote, to je, da Titov govor pač ni govor Hrvata. Dober teden nazaj pa sem se dobil z recenzentom Zamolčane strani, dvakratnim rektorjem zagrebške univerze, prof. dr. Damirjem Borasom. Še preden mi je uspelo napeljati pogovor na Titovo izgovorjavo, je izstrelil: "Ja, saj je jasno, da je Tita postavila Kominterna." Ni naključje, da sem nekaj let nazaj v Parizu na eksplicitno vprašanje uredniku in avtorju Črne knjige komunizma Stéphanu Courtoisu, ali je mogoče, da bi Sovjeti instalirali Tita, dobil odgovor, da je to čisto mogoče. Da so tako postopali v Romuniji in Bolgariji: katerega od visokih aparatčikov, ki jim ni bil povšeči, so pač zamenjali s svojim človekom.

Sicer pa: Miroslav Todorić je v svoji znani knjigi o Titu zapisal tale stavek: "Splošno znano je, da je od prvega potovanja z lažnim imenom do zmagovitega vstopa v Beograd jeseni 1944 uporabil sedemdeset ali več imen in približno toliko vzdevkov. Ob zmedi, ki je nastala zaradi uporabe identitet in dokumentov drugih ljudi, se je tudi sam pogosto spraševal, ali on kot on sploh obstaja." ( Miroslav Todorić, Hohštapler, str. 98. )

Četudi je Todorićev zapis humoren, v bistvu ni daleč od resnice. Pri tem se bo kdo vprašal, kakšen smisel pa ima takšno dokazovanje. Tito je opravil takšno in takšno "zgodovinsko delo" in vseeno je, ali je bil eno z Josipom Brozom iz Kumrovca ali ne. A to ni res. Titoizem kot politični sistem internacionalnega socializma je temeljil na kombinirani seriji prevar. Prva prevara se je začela že s koncem druge vojne. Maršalova oblast konec sovražnosti na prostoru bivše Jugoslavije pojmuje kot začetek miru in osvoboditev. A v resnici je en totalitaren sistem zgolj nadomestil drugega, vojna v obliki pobijanja vojnih ujetnikov pa se je šele prav razvnela. V nekaj tednih je namreč umrlo več kot četrt milijona ljudi. Prav zato "narodno-osvobodilna" borba ni bila ne narodna ne osvobodilna, četudi so ji dali prav takšno ime. Zakaj?

Iz univerzalnega razloga. Pri Josipu Brozu oz. Titu (in njegovih podanikih) je bilo vse laž, že od začetka. Se ob fantu od naše Tine in njegovem cirkusu spomnite česa podobnega? Titoizem je sebe sicer razglašal kot najbolj demokratičnega od družbenih sistemov, na vzhodu in na zahodu. A ječe so bile vselej polne političnih zapornikov, politična policija pa je likvidirala nasprotnike režima še v letu, ko je padel berlinski zid (1989). Njegova glavna parola je bila prav tako prevara: bratstvo in enotnost nista nikoli obstajala: to se je pokazalo prav ob silovitosti mednacionalnih spopadov ob razpadanju SFRJ. Obudite si v mislih spomin na Sarajevo 1992–1995.

In tako: če Josip Broz v resnici ni bil ista oseba kot maršal Tito, gre še za eno v vrsti prevar: njena odmevnost je še toliko večja, ker zadeva nosilno ikono režima. In res: Josip Broz, rojen v Kumrovcu leta 1892, ne more biti ista oseba kot kasnejši maršal Jugoslavije. To dejstvo dokazujemo s pomočjo elementov, od katerih so trije oprti na fotografski material.

Za izhodišče jemljemo posnetek, ki je nastal v času bombaškega procesa. Fotografija je bila napravljena v prostorih zagrebške policije 4. maja 1928. Nosi številko 10434 in nedvomno predstavlja Josipa Broza: tako je tudi naslovljena. (Tihomir Stanojević, Tito, Stvarnost, Zagreb, 1962, str. 48. ).
Na njej je vidno, da je Josip Broz brez ušesne mečice in da se uhelj brez nje zarašča v kožo. A pri kasnejšem Titu temu ni tako. Fotografija ušesa pokaže, da ima izrazito mečico.

Druga razlika med Josipom Brozom in Titom so izbokline na frontalnem delu lobanje, ki jih Josip Broz na policijskem posnetku nedvomno ima, Tito pa je brez njih. Še posebej je vidno v bočnem posnetku. Josip Broz ima tudi očala, Tito je bil, vsaj do poznih let, brez njih. Ni niti ene fotografije iz časa 2. svetovne vojne, na kateri bi imel očala.

Tretja razlika med Josipom Brozom in kasnejšim Titom zadeva velikost. Primerjati je treba eno izmed fotografij iz časa pred drugo svetovno vojno in katero od fotografij po njej. Če vzamemo kot primer fotografijo, ki je nastala v času, ko je bil kovinar v Kamniku, opazimo, da je Josip Broz med višjimi na sliki. Povojne fotografije pa govorijo o nasprotnem: kasnejši Tito je vselej enak drugim v kadru fotografije, če ni že manjši. Po pričevanju znanega vira znotraj Cie Marijana Johna Markula je bil Josip Broz visok 180 cm, kasnejši Tito pa zgolj 160. Gre za dokument ameriške obveščevalne službe, ki mu je bila nedavno odvzeta oznaka zaupnosti in je bil tudi medijsko odmeven na prostoru nekdanje SFRJ. Tudi policijski zapisnik z dne 4. maja 1928. pod rubriko "osebni opis" navaja stas: "visok". (Tihomir Stanojević, Tito)

Četrta razlika zadeva prste na rokah. V policijskem zapisniku, ki je bil osnova bombaškega procesa, je v rubriki "osebni znaki in telesne hibe" zapisano: "Na srednjem prstu levice ima brazgotino." (prav tam) Deset let kasneje je ista poškodba še vedno opazna. Ko Titov uradni kronist Vladimir Dedijer popiše svoje prvo srečanje z Josipom Brozom, v svoji biografiji (1953), pove: "Na tisti dan aprila 1938 sta Đilas in Ribar privedla v moje stanovanje neznanca, da bi se za nekaj časa skril pri meni. To sta delala tudi prej. Neznanec je bil suh, srednje visok plavolasec. Nič mi nista povedala, kdo je, takšna je bila navada v ilegalnem delu. Na desnici je imel razsekan kazalec, po čemer sem sklepal, da je delavec, in sicer delavec, ki kuje železo. Neznanec je opazil, kaj sem gledal, in me vprašal, kaj mislim, da je po poklicu. Dejal sem, da mislim, da je delavec. Nasmehnil se je." (Vladimir Dedijer, Josip Broz Tito: prispevki za življenjepis, str. 21)

In naprej po zapisniku: v rubriki "osebni opis" je kot "stas" navedeno "visok". Tito pa je bil izrazito nizek človek, kot smo spoznali. Policijski zapisnik tudi za barvo las navaja, da je "plava". Tito plavih las nikoli ni imel, vedno je imel črne.

Brazgotina je bila tako izrazita, da jo je policija štela kot posebno telesno znamenje in izstopajočo hibo. Postala je del identitete Josipa Broza: Dedijer jo - na podoben način kot policija kraljevine Jugoslavije - označi za izstopajočo lastnost. Po logiki: če je bila navzoča celo desetletje: od 1928 do 1938, potem je tako rekoč trajna. Odveč je spet reči, da kasnejši Tito tega telesnega znamenja ni izkazoval. Kar po logiki pomeni, da ni šlo za isto osebo.

In še: André Malraux, pisatelj, kandidat za Nobelovo nagrado in minister v De Gaullovi vladi, je vselej sistematično trdil, da oseba, ki jo je spoznal v španski državljanski vojni kot Josipa Broza, in tista, ki je v Malrauxovem času nosila ime Tito, nista identični. Prvi je bil namreč s pohabljenim prstom, drugi je imel vseh deset prstov intaktnih.

Odveč je reči, da vse fotografije Josipa Broza - Tita iz 40. in 50. let 20. stoletja kažejo človeka, ki ima vseh deset prstov na roki intaktnih. Na nobenem od njih ni videti niti najmanjše sledi poškodbe. Plastična kirurgija tedaj ni bila na ravni, da bi napravila čudež.

Jezikovna analiza govora Josipa Broza, ki naj bi bil Tito, se zdi tudi močno prepričljiva. Nekaj o tem smo že povedali zgoraj. Dodatno pa se lahko opremo na komplementarne vire. Kot prvega lahko vzamemo analizo Titovega govora, ki jo je za Cio pripravil anonimni uslužbenec agencije. Na podlagi glasoslovnih in oblikoslovnih značilnosti Titovega govora je le-ta trdil, da jugoslovanski predsednik ne more biti južni Slovan, temveč Rus ali Poljak. Šlo je za resno znanstveno analizo, ki je leta 1978 izšla v "interni" reviji NSA Cryptologic Spectrum, dostopni javnosti šele v zadnjem času. Gre za poglobljeno študijo z naslovom Is Yugoslav President Tito Really a Yugoslav? (Je jugoslovanski predsednik res Jugoslovan?), ki prepričljivo govori v prid tezi, da Tito ni bil Josip Broz. (vir). Zaključki navedene analize gredo v smeri, da je podstat (substrat) Titovega govora bodisi poljski bodisi ruski jezik. Tito je bil torej izvorno bodisi Poljak bodisi Rus in se je jugoslovanščine naučil naknadno. To naj bi dokazoval mehak izgovor soglasnikov (zvočnikov) pred samoglasniki tudi tam, kjer te potrebe ni.

Sam sem v zvezi s Titovim govorom - posnetek (shranjen na Youtube) sem pridobil, ko se je slednji malo po koncu druge svetovne vojne mudil v Moskvi in je imel tam govor - opravil kar nekaj posvetovanj z najboljšimi fonetiki iz Ukrajine (Univerza v Zaporožju), Poljske (Jagelonska univerza), a tudi s specialisti iz fonolaboratorijev v Franciji. Končne analize so pokazale, da je podstat Titovega govora prej poljska kot ruska, eventualnega južnoslovanskega porekla govorca nihče od strokovnjakov ni niti omenil …

A dejstva ostajajo. Če bi bil Tito kajkavec in bi bil njegov prvi jezik slovenščina, bi se to poznalo v izgovoru. Titov biograf je v zvezi s tem napisal: "Večji del svojega zgodnjega otroštva, dokler ni šel v osnovno šolo, je mali Joža preživel čez Sotlo, v Sloveniji, pri dedu Martinu Javeršku, majhnem žilavem človeku, kjer je hranil živino in prinašal vodo domov. Javerškovi so bili bolj premožni kot Brozovi, zato je imel Joža srečnejše otroštvo s svojim dedkom, kot bi ga imel v očetovi hiši." ( Vladimir Dedijer, Josip Broz Tito: prispevki za življenjepis, str. 26). Slovenščina naj bi bila do osmega leta starosti edini jezik, ki naj bi ga obvladal. Znanje slovenščine mu je celo predstavljalo probleme pri učenju hrvaščine: "V začetku je imel Joža težave z učenjem. Pri dedu Martinu je govoril samo slovensko in je hrvaški knjižni jezik težko obvladoval." (prav tam)

Mladi Josip Broz

Tito ob svojih obiskih Slovenije ni govoril slovensko. Izjema je posneta na televizijski trak. Najdemo jo v arhivih slovenske radiotelevizije. Posneto je bilo to leta 1966, ko so v bližini Maribora slovesno predali uporabi eno izmed novih hidroelektrarn. Takoj se vidi, da Tito poskuša govoriti slovensko (ali vsaj v kajkavščini), vendar mu to ne uspeva. V enem samem stavku naredi veliko napak: "Že ste začrtali novo stopnjo." Do tukaj v srbohrvaščini, potem postane vidno zmeden in začne improvizirati, posnemajoč slovenščino ali kajkavščino (če bil iz Zágorja, bi bil kajkavec): "Če bo (g)den(a)r, bomo ga gradíli, če ne bo, nečemo gráditi." (RTVSLO: 11. 7. 2025. Tito govori "slovensko" v četrti minuti.) Vse je napačno: spol, sklon, naglas, izgovorjava. Po jezikovnem fiasku takoj preide nazaj na srbohrvaščino. Posnet stavek, ki ga je Tito izgovoril v "slovenskem, kajkavskem" jeziku, kaže, da sam ni imel nič ne s kajkavščino ne s slovenščino.

In naposled: "Ko sem se s tovarišem Titom pogovarjal o njegovih bratih in sestrah, mi je rekel, da jih je imel deset. Opozoril sem ga, da je v matičnih knjigah zapisano, da sta Franjo in Marija Broz imela petnajst otrok. Tita je to začudilo, saj so v njegovi družini govorili samo o desetih bratih in sestrah." (Vladimir Dedijer, Prilozi za biografiju, str. 21) Da bi Tito ne vedel, koliko otrok je bilo v njegovi družini, se zdi docela nenavadno …

In naposled: kdaj bi Josip Broz izginil? Vsekakor po aprilu 1938, ko je Dedijer opisal njegov pohabljeni prst (in po vrnitvi v SZ v avgustu istega leta), ter pred 5. januarjem 1939, ko je Dimitrov naznanil, da je bil Broz izbran za generalnega sekretarja CK KPJ. Pravi Broz je skoraj gotovo izginil v Stalinovih čistkah.

"Tita" so najverjetneje inscenirali Sovjeti: k nam je prišel skupaj z njihovo ideologijo in revolucijo. V eni mojih prejšnjih knjig, v Koti 101, sem namreč obširno analiziral, kako nam pogled v zgodovino pokaže, da se jugoslovanski maršal nikoli ni ločil od svojega naravnega zaledja, Moskve. Morda je imel spor s Stalinom nekaj resnične podlage, a Tito je bil kasneje najbolj zvest vojak SZ pri širjenju njene ideologije med neuvrščenimi.

Internacionalni socializem je skupaj s svojimi transmisijami (neuvrščeni), ko je bil Tito zadnjič prisoten na vrhu slednjih v Havani, leta 1979, pod svojo streho zbral dve tretjini človeštva. Izjema so bile Evropa, ZDA, Avstralija in deli Azije. Vse ostalo je bilo "na varnem", v socialističnem taboru.

Tito je bil generalni sekretar jugoslovanske partije. Zadnjega generalnega "sekretarja" slovenske partije Milana Kučana bi bilo najlažje označiti s stavkom: "Vse življenje se pretvarja, da je nekaj, kar ni." Ko je začenjal kariero in postal partijski aparatčik, se je ves čas sprenevedal, drugače se tam ni dalo preživeti, kaj šele napredovati. V sistemu, ki je po vseh mednarodnih kriterijih veljal za zločinskega (primerjaj resolucije EP, dela zgodovinarjev in podobno), je prilezel na vrh. Koliko se je moral pretvarjati, ve le on sam. Ko je nastajala samostojna Slovenija, je spet hlinil, da je na njeni strani, čeprav je naravnost iz svojega kabineta režiral najbolj grobe napade nanjo ("Veno Karbone" (Neven Borak) in njegovi obračuni s slovensko vojsko v junijski vojni v časopisu Dnevnik). Po tem se je ocean časa pretvarjal, da je zgolj navaden upokojenec, čeprav je zrežiral skoraj vse vlade (priporočil je tako Goloba kot Musarjevo) in urejal velike premike iz zakulisja (veliki pok, Patria, na primer). To počne še danes.

Aleš Štrancar je v zadnjem intervjuju za Domovino (vir) razgrnil Kučanove aspiracije, da bi postal novi, mali Tito. Zgodovina mu je to preprečila, zato je pa ves čas zagrenjen. A kje se je naučil pretvarjati, da je to, kar nikoli ni bil? Preberite zgornje vrstice, pa boste razumeli …

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.