Miloš Šporar se je pred dobrimi desetimi dnevi vrnil iz Turčije. Sezona se že dobro začela ni, pa je že doma. Pa ni šlo nič narobe. Nasprotno – iz Turčije se je vrnil, ker je končal svoje delo, svojo misijo. [caption id="attachment_4450" align="aligncenter" width="480"] Miloš Šporar je nazadnje deloval v Laškem (foto: Drago Perko/kosarka.si)[/caption] Prvič že v sezoni 2003/2004 »To je bila izjemna izkušnja,« pravi Šporar, ki ga je v Turčijo povabil Jure Zdovc. Šporar je bil tisti, ki je v času Zdovčeve odsotnosti pripravil in vodil ekipo Gaziantepa, ki je pred dnevi uspešno začela državno prvenstvo. Tudi z zmago proti Efesu. Šporar si ne lasti zaslug, je pa vesel, ker se je Zdovc spomnil nanj. To je bilo že drugič, ko je Zdovc potegnil in naftalina rojaka iz Slovenskih Konjic. Prvič sta Zdovc in Miki sodelovala v Splitu. Po izjemni sezoni na Poljskem, končala se je aprila, je bil decembra 2003 Šporar še kar brez kluba oz. je imel odprto pogodbo s Šenturjem, Zdovc je iskal menjavo za mladega Roka Lenija Ukića, spomnil se je Šporarja. »Povedal sem Zdovcu, da nisem dobro pripravljen. A je rekel naj pridem, da me bo v dveh tednih že spravil na tak nivo, da bom pravi,« se Šporar spominja konca leta 2003. Rečeno storjeno – Šporar je prišel, najboljše je odigral ravno v polfinalu in finalu pokala, ki ga je Split senzacionalno tudi osvojil. »Na račun te sezone sem potem potegnil svojo kariero še šest let,« Šporar ne skriva hvaležnosti do Zdovca, ki ga rešuje tudi danes. Zdovcu ne bi rekel ne Šporar je eden teh trenerjev, ki danes nimajo kluba. Zato je bilo vabilo v Turčiji idealna rešitev. »Tudi če bi bil blizu kluba, bi ga zavrnil in odšel k Zdovcu. Ne povabi te vsak dan selektor,« Šporar spoštljivo o vabilu. »Po eni strani je bila to izjemna čast, da me je povabil, po drugi pa tudi odgovornost. Ni bilo vseeno, kako bom pripravil ekipo. Če bi naredil kaj narobe, bi Zdovc imele težave zaradi mene,« se je Šporar zavedal resnosti situacije. Z Rogle v Kranjsko Goro Začel je na Rogli, kjer je sprva teden dni spremljal Juretovo filozofijo dela v obrambi. »Obramba, obramba, obramba,« se Šporar spominja Zdovčevih besed. Rečeno – storjeno. V času priprav reprezentance v Kranjski Gori je Stefanov Dedas, Zdovčev pomočnik v reprezentanci in v klubu, pomagal Milošu, da je spoznal ekipo in začel z resnim delom. »Dedas je pri tem najbolj trpel. Včasih je na dan naredil tudi po štiri treninge,« se Šporar spomni pestrega programa na Gorenjskem. Med svetovnim prvenstvom je bila komunikacija omejena zavoljo Zdovčevega fokusa na reprezentanco. Vmes je Šporar z ekipo ugnal Bešiktaš in Trabzonspor, izgubil pa proti Pinar Karsiyaki. »Imel sem to čast, da sem delal s krasnimi igralci, pogoji za vadbo in delo pa so bili izjemni,« hvali Šporar razmere v Turčiji, danes pa je z mislimi pri svoji košarkarski šoli, ki jo ima na področju Slovenskih Konjic. Tia in Tori »Sedaj sem večkrat prisoten na treningu, pomagam tudi pri organizaciji,« pravi Šporar, 38 let mu je, ki je ponosen tudi na svoji hčeri – Tio, ima 12 let, in Tori, ki je leto mlajša. Obe pa veljata za velik up slovenske košarke. »Preizkusili sta vse športe, na koncu pa ostale pri košarki, tako sta hoteli,« pravi ponosni oče, ki je danes večkrat tudi šofer na trening. Iz Maribora do Poljske Šporar je kariero začel v Cometu, potem pa igral za Satex Maribor, ZM Lumar, Olimpijo, Roglo, Old Spice Pruszkow, Kemoplas Šentjur, Split, Nikozijo, Koszalin in Kager Gdynio.