Spil je svojo kavo. Belo. Zmes cikorije, ječmena in rži. Prave zaradi pritiska ni smel, čeprav mu je kar naprej dišala.
A za zajtrk je vedno pil belo kavo, zraven použil kos kruha in to mu je do kosila zadostovalo.
Ko je pojedel in popil, je pobral drobtine, pomil skodelo in odšel iz kuhinje v klet, kjer je imel že pripravljeno košaro in gumijaste škornje, nožič pa je imel že v žepu. Škornje in košaro je nesel ven, postavil v prtljažnik svojega jimnyja, ki se mu je zdel potraten, predrag in neprimeren, a sta ga žena in sin prepričala, daje zanj še kako ustrezen, vzel še denarnico in zaklical ženi da gre.

Če ni bil v delavnici in tuhtal o kaki izboljšavi za jadrnico oiroma majhen čoln z jadrom, je prebiral kak priročnik ali pa knjigo, kadar pa je bilo vreme kakršno pač mora biti za nabiranje gob, pa se je vselej – kot tokrat – odpravil po gobe.
Sedel je za volan, vžgal motor in luči, se pripel, speljal z dvorišča, vklopil desni smernik, zavil na glavno cesto in se odpravil proti prostoru v brniški gmajni na katerem je vedel, da bo našel njemu najljubšo gobo – borovega glivca.
Peljal je počasi in previdno, po omejitvah.
Nikamor se mu ni mudilo.

Nikoli ni prehiteval, nikoli hupal, četudi bi nekdo pred njim na semaforju ob rdeči zaspal in ob zeleni še naprej dremal, namesto speljal.
Ko se je vozil mimo njiv, mu kar na lepem iz koruze pred avto pritečeta fanta kakih desetih let.
Zavrl je, ustavil ob cesti, vklopil vse štiri smernike in izstopil iz avtomobila.
Čeprav je vedel, da jima ni hudega, saj se ju ni niti dotaknil, je vseeno vprašal:«Sta v redu?«
Mladeniča rahlo prestrašena sta mu le prikimala.
S kolovoza v njihovo smer zavije traktor brez luči, brez oznak. Na njem možak v poznih tridesetih, z razpeto srajco in s srepim pogledom ustavi ob njem.

»Kugha pa je?«
»Dober dan. »
»Boghdaj!«
»Nič ni- še dobro,« mu začne pojasnjevati situacijo »A če bi pripeljal kdo drug, ki vozi hitreje ali pa malce manj pazljivo, takrat bi znalo biti pa drugače.«
»Kugha drghač, kugha pa b bwo?«
»Ja najbrž bi ju povozil ali pa vsaj koga zadel…«
»Poj b pa pwaču!«
Še kako dobro je vedel, kaj hoče reči, a kar ni mogel verjeti.
Nobenega »O ježeš!« ali pa »Dajta no mal bl ahtat!« otrokoma.
Niti pogledal ju ni. Tisti strah je bilo še čutiti pri njima, le da se je vprašal, če sta se bolj zbala očeta kot pa skorajšnjega srečanja z odbijačem jeepa japonske izdelave.
Trrr, trrr, trrr je zagodrnjal traktorček ter se odpeljal.
Mulca pa sta stala tam.

»Sta daleč?«
»Po ure…« je izdavil večji.
»Vaju peljem?«
»Ni treba…« mu je odgovoril isti.
»Sva navajena.«, pa je dodal manjši in bolj pegast ter še bolj oranžnih las.
»Pridita, da vaju res kdo ne zbije.«
»Kok mate spucan…« je rekel mlajši, ko se je usedel zadaj.

Po dobrih treh minutah vožnje mu je starejši, ki je sedel za njim rekel:« Pr bufet če ustavite…«
Parkiral je na parkirišču, odmaknil sedež, da sta zlezla iz avta in medtem, ko sta se mu zahvaljevala jima je rekel:«Bosta sladoled, da ne bosta prekmalu doma?«
Brata  sta se spogledala in tiho dogovorila, da bi bilo najbrž res bolje izogniti se razlaganju, da ju je taisti gospod, ki ju je skorajda povozil pripeljal do doma.
Skomignila sta z rameni…

»Dajmo se usest.«
Sedli so za mizo.
»Dan. Kaj prinesem?«
»Povejta.« ju je vzpodbudil :»Bosta sok, sladoled?«
»Sok. » je rekel starejši, bratec pa je prikimal.
»Gosti sok?«
»Ja…« sta rekla v en glas.
» Pa za vas?«
» Eno kavo… z mlekom.«